Male in velike zmage

Včeraj so naši zmagali! Bravo, bravo naši! Moje srce je trdo kot kamen kar se športa tiče pa roke in noge, koordinacija tudi). Vseeno pa je danes med poslušanjem izjav tekmovalcev in odzivov novinarjev, njihovih čustvih, še meni stekla solzica. Morda jih moram samo poslušati, ne gledati.

V šoli pa sem doživela male zmage. Učenec, ki ima velike težave s koordinacijo je zadel hmmmm petko? (trojka sigurno ni bila 🙂 )Prisežem, da smo skakali kot da je zadel Dragič. Spet drugi je brcal 4 žoge naenkrat. Ker lahko. Hecali smo se, se smejali, navijali in imeli pravo žurko. S pravimi zaposlenimi in učenci je delo res lahko užitek.

In najboljše pri vsem? Naše male zmage ne vključujejo zmagovalcev in poražencev. Nihče se ne bo jokal, vsi pridobimo ker smo skupaj, ker se družimo in imamo fino.

Moj poklic ni popoln. So pa popolni momenti, ko se čas ustavi in sem res vesela, da delam to, kar delam.

Advertisements

hvalnica triletni trmi

Takrat, ko je potekala, je nisem bila prav nič vesela. Pa no, saj pri treh letih sem bila že več ali manj dobro pripravljena. Huje je bilo, ko me je triletna trma pričakala ko sem bila varuška. Takrat me je ujela povsem nepripravljeno. Sredi Central parka se mi je punčka metala po tleh. In jaz nisem vedela kaj naj naredim. Poleg tega se mi je zdelo, da me vsi gledajo in obsojajajo. Jaz pa bi se najraje kar udrla v zemljo.

Ko je prišla trma pri mojem otroku sem že približno vedela, kaj me čaka. Lotevala sem se jo s time-outom in je šlo.

Danes sem razmišljala o njej, ko me dva učenca nista hotela ubogati. Rekla sem enkrat, rekla sem dvakrat, potem pa sem ga prijela za roko in peljala do mize. In potem sta vse naredila. Res se je hotel metati po tleh, mali mulo, pa sem si mislila-ne, to pa ne. In me je ubogal.Moral je pač malo preizkusiti novo učiteljico.

In hčerka? Mislila sem že, da imamo eksotični primer štiriletne trme. Verjetno je bila kriva moja nova služba, preobremenjenost in lovljenje tisoč žogic z obveznostmi, da so bili zadnji dnevi podobni tistim pred letom. Včeraj sva se veliko pogovarjali. Govorili sva o čustvih, in o tem kako z njimi vplivamo na druge. Očitno je učinkovalo, ker me je danes pričakala vesela in nasmejana hčerka.

Zato sem trme vesela. Je znak, da se nekaj dogaja. Znak, da otrok ugotavlja nekaj novega, znak da začenja uveljavljati svojo voljo, znak da se moramo ustaviti, ker otrok očitno še ne zna drugače povedati kar ga muči. Nič več me je ni strah. Vem, kako jo ukrotiti in kam poslati (na time-out).  Še vedno pa sem bolj vesela dni kot danes.

je izobrazba pomembna?

Lani sem končno diplomirala. Ja, končno. Mi je pa ta korak dal tudi za misliti. Je izobrazba sploh še pomembna in če že zakaj?

Kot prvo se zdi, da NI. V trenutnih časih je izobražencev preveč. Baje naj bi jih bilo kar 60% od potreb. V tako velike številke dvomim, a nekaj je na tem. Fakulteta naj bi bila nekaj ekstra, za le najbolj nadarjene, ne pa za vse. Dejstvo je, da država rabi obrtnike in druge kadre. In ne samo to-v veliko teh smereh so lahko tudi zaslužki dokaj visoki. Če imaš strokovno srednjo šolo, imaš že neko varno osnovo iz katere lahko gradiš. Še vedno pa se lahko potem tudi tudi odločiš za nadaljevanje šolanja na fakulteti.Če izbereš srednjo šolo,  prideš  prej do lastnih sredstev, neodvisnosti,prej lahko začneš živeti tako kot si želiš, ob tem pa tudi sprejmeš tudi neko odgovornost.

Po drugi strani, pa se mi izobrazba še vedno zdi pomembna. Tudi če potem na koncu delaš za tekočim trakom, se mi zdi, da boš delal drugače. Karkoli si se naučil, ni nikoli izgubljenega. Znanje ti da neko širino s katero boš lažje razumel svet. Predvsem to, da svet ni ćrno bel, temveč da je včasih vmes še 50 odtenkov sive.

Čas študija mi je dal ogromno znanja.Od sociologije, nevrologije, psihiatrije, ortopedije. Pa Liffe, Nikodemove večere, Kra-kra, KMŠ, sredine študentske maše, žure v Kolegiju, prostovoljno delo, kosila na bone. Ogromno bogastvo. Tudi to, da greš od doma, razpolagaš s svojim časom in denarjem. Prva resna šola odgovornosti. Kot nadomestek služenja vojaškega roka.

Pred nekaj leti, sem v enem vikendu srečala dva doktorja in dva s srednješolsko izobrazbo. In vsi so mi dali za misliti. Doktor je bil kljub ogromnemu znanju skromen,kot da ni vse to nič posebnega.Veliko res velikih ljudi je povsem preprostih.  Drugi doktor pa je ob svojem nazivu dosegel še večjo injekcijo samozavesti in se je zdelo, da ga pri njegovem osvajalskem pohodu ne more nič ustaviti. Res sem izvedela nekaj novih stvari…Težko pa rečem obratno. Če si tako preokupiran s sabo te drugi niti ne zanimajo.

Obenem pa velja tudi obratno. So Ljudje z nizko izobrazbo, ki imajo veliko zdrave kmečke pameti in pustijo, da jih uči velik učitelj življenje. In so prijazni, delavni. Obenem pa prav tako obratno. Ljudje z nizko izobrazbo, ki posegajo po enostavnih vsebinah, gledajo neumnosti in so dostikrat najbolj glasni in mislijo da so ful pametni (sori, niste).

Vse je vmes. Najbolj pomembno pa je postati dober človek. In za to k sreči ni doktorata. Prav tako ni omejitve vpisa za poklic dobrega državljana in človeka.

Najboljše opravljanje..

..je tisto, ki se sploh ne zgodi.

proti opravljanju nismo imuni. In vsem kdaj paše. Opravljanje je dostikrat najboljše ogledalo nas. Ali pa rumeni mediji najboljši pokazatelj družbe. Opravljamo o tistem, kar nam ni všeč. S tem kažemo tudi na to, kaj pa nam JE pomembno

Najbolj mi je všeč ko kakšne trače izvem z zamudo. Ker to pomeni eno. Da me ne zanima. Da imam dovolj opravka s stvarmi ki zanimajo mene , delom ali otroci, s seboj. In tako je tudi prav. Sama odgovarjam za svoje življenje, drugi pa naj za svoje.

(Kdaj pa vseeno paše. Ampak najbolje čimmanj).

Kako je biti specialni pedagog?

Pestro! Zelo lepo in zelo naporno. Vsekakor pa ne dolgočasno.

-Ko greš na kosilo, pride kdo od teh otrok s posebnimi potrebami kar do tebe-in te gleda. Ker si pač zanimiv in nov.

-sediš eno uro zraven učenca,ki ne mara jesti. In si čisto blažen, ko po nekaj časa končno nekaj poje. Pred tem je nekaj časa jedel juho z vilicami (zelo produktivno, vam rečem). Ko sva šla h kuharici po glavno jed, je ta rekla, da mu bo dala čisto malo, ker itak vse pusti. A je pojedel vse. In sva šla še po repete. Take male zmage.

-široki nasmeški, pa čeprav komu manjka pol zob (ali pa so ti malo hecno razporejeni v ustih)

-pogovarjanje po nevidnih telefonih (super zanimivo, pa še poceni)

-preizkusanje meja (ne, ne  bom pustila da pljuvas po razredu)

biti mali zdravnik (vsak otrok ima svojo diagnozo , zdravila in posebne protokole)

Od doma sem odšla živčna,ker je bilo dolgo časa od zadnje službe. A po parih urah sem bila že njihova.

 

 

vsako delo je častno

Zadnjič sem se ravno vozila na razgovor in sem videla veliko delavcev na cesti. Ne vem od kdaj, a ponavadi jih vedno pozdravim. Ker se mi zdi prav in ker res trdo delajo. Sploh pa na tej vročini.

Ob tem sem se spomnila,kako mi je pri prvi hčerki pomagal nek delavec na gradbišču. V Škofji Loki so ravno dajali  na pločnik nove tlakovce in vse je bilo razrito. Dva možakarja sta mi po vsem tem kaosu pomagala in mi nesla voziček. Zelo sem bila vesela. Potem pa me je kar malo šokiralo, ko je eden od njih rekel-“Veste, tudi jaz imam tako bebo doma”. Ob tem sem kar malo zmrznila. Saj veš, da se to dogaja. Obenem pa ne pomisliš zares. Kaj vse ljudje naredimo, da preživimo. Tudi če to pomeni,da pustiš družino ene 500km stran.

Vesela sem, da mi ni treba stran, prav tako ne možu. Vesela sem, da imam tako izobrazbo, da sem med iskanimi kadri. Vsi nimajo te sreče,ali pa domače okolje ne stimulira njihovih ambicij. Nočemo dobrodelnih akcij, hočemo službe. Pa še rože

Bread and roses

 

Back to work

Ja, po enem letu grem nazaj.

Bilo je kar težko. Navadiš se na to, da si doma. Tako varno je. Tam zunaj pa so službe, ki so ti bolj ali manj pisane na kožo. In bolj ali manj daleč (bolj slednje glede na to, da sem doma iz vasi bogu za hrbtom).

Poleg tega to poletje kar ni bilo veliko razpisov, ki bi me pritegnili. Ali pa so morda že bili, pa so bili predaleč. Koledar ni pomagal pri zmanjševanju panike. Prvi september se je približeval, jaz pa nisem še nič imela (in ja-vprašanja, a že imaš službo fuuuuuuuuuuul ne pomagajo). Ko sem slišala, da bodo na razgovoru še štirje kandidati to prav tako ni pomagalo k boljšemu občutku.

Pa mi je vseeno le uspelo. Ob tem sem hvaležna za ta uspeh. Predvsem pa, da sem se odločila za neznan teritorij. Specialno pedagoško področje je namreč široko. Na določenih področjih sem bolj doma, spet drugje ne toliko. Tako sem se odločila glede na razpis za neidealno službo. A sem si rekla, da bom vseeno poskusila. Ker rabim službo in ker ne morem vedeti, da nekaj ni zame če ne poskusim. In sem se vrgla v to (nekaj podobnega kot v Blatno jezero-z veliko strahu in poguma.

In moj pogum je bil nagrajen. Dobila sem točno tako službo, kot sem si jo želela. Imela bom sicer malo smešen delovnik, a to mi letos ustreza. Takle smešen delovnik mi bo omogočil, da bomo zjutraj dlje pospale, šla kasneje v vrtec z najstarejšo in manj obremenjevala babice. Tako bo pri njih v varstvu le par ur, potem pa jih bo pobral mož. Služba je ravno prav daleč. Otroci pa so moje najljubše populacije. Vse se vedno izide. Samo zaupati je treba (pa seveda delati na tem).

Vredno ogleda

So stvari, ki jih gledam, če pridem sama do televizije. In to spada bolj v rubriko guilty pleasure. Preprosto- ko pridem jaz na vrsto, da kaj pogledam, sem ponavadi že utrujena  in se mi ne da gledati kakšnih artističnih presežkov. (No, imam pa vsaj toliko pameti, da potem ne razlagam kakšne bedastoče gledam ). Velikokrat se tako zadovoljim z televizijskim fast foodom. Ta nasiti na kratki rok, ne pusti pa nobenega vtisa.

Tako je ponavadi tako, da gledam kaj dobrega, kvalitetnega, le če gledava z možem skupaj. In čeprav te vsebine niso vedno enostavne, pa mi jih tudi nikoli ni žal. Dostikrat mi te oddaje dajo kost za premišljevanje, nekatere pa vplivajo tudi na spremembo mojega življenja. Dokumentarec Presladko življenje je spremenil moje življenje na bolje. Čeprav sem že vedela, da sladkor ni zdrav, pa je bil ravno ta dokumentarec tisti, ki je povzročil dokončno spremembo.

Prvi dokumentarec, ki ga priporočam je Derren Brown: Strah in vera. Ta raziskuje učinek placeba. Skupina prostovoljcev jemlje zdravilo, ki naj bi odpravilo občutek strahu. Študent novinarstva si želi, da bi se lahko brez strahu pogovarjal z neznanci. Študent francoskega jezika se boji višine, mlada igralka pa se boji peti v javnosti. Se bodo s pomočjo placeba otresli strahu? Derren raziskuje tudi, ali placebo lahko odpravi alergijo in pomaga pri odvajanju od kajenja. Ugotovitve so presenetljive.

 

 

 

od brez sladkorja, do preveč sladkorja

Pred kakim tednom sem zelo optimistično začela to pot z manj sladkorja..

Potem pa smo šli na Madžarsko. In sem padla na celi črti. Madžari imajo zelo dobre sladice.In ne samo to-so tudi smešno poceni. Ko sem se lotila super slastnih makovih palačink z vanilijevo kremo, sem se spomnila na moj blog. In se začela smejati.

Na tem potovanju sem tudi ugotovila, da se ne mislim povsem odreči sladkorju. Ker zakaj pa so lepe stvari v življenju, če ne da jih rabimo? Vsekakor pa se ga bom skušala čimbolj izogibati. In se s čim tako dobrim le občasno nagraditi. Ne pa ves čas.

Tako trenutno pijem vodo z okusom po kumari, na kruhu pa imam namazane vse sorte mlečnih namazov. Nutelle ni. In če je ni na dosegu roke, je pač ne moreš pojesti (trgovine so pa sedaj k sreči zaprte).

Domače vode z okusom so presenetljivo okusne, poleg tega pa tudi vedno hladne ker čakajo v hladilniku.

Z malimi koraki proti cilju!