Iskreno o nosečnosti

Nosečnost je dobra priprava na materinstvo. Predvsem v vsej svoji realnosti.
Seveda je nosečnost lepa. Pravijo ji tudi blagoslovljeno stanje. Italijani pa so tako simpatični v svoji “dolce attesa”-dobesedno sladko pričakovanje. Saj je res lepo.
Obenem pa te nosečnost veš čas pripravlja na to, da je še kako realna. V prvem trimesečju ti je lahko slabo.
Drugo trimesečje je nekako še najbolj idealno. Trebušček je lep. Ravno prav okrogel in deluje kot prikupni modni dodatek.
Tretje trimesečje. Danes sem se se zbudila na vsake dve uri. Parkrat tja, kamor gre še cesar peš. Dve nočni mori (kje dobijo možgani vse te ideje?) Enkrat krči v nogah. Brcanje dojenčka. Itak.
Ne da bi se pritoževala. Nešteto žensk bi naredilo vse da bi bilo v moji koži. Se zavedam. Obenem pa ja-je kdaj naporno.
Zdi pa se mi, da je vse priprava na starševstvo. Ki je lepo, magično-obenem pa tudi realno.
Te realnosti sem se sama najprej zavedla ko sem bila varuška. Ker sem živela pri družini sem videla vse. Lepo, grdo, slabo in dobro. Nikakršne idile (razen na fotkah na kaminu). To je življenje pač.
Sedaj pa se grem malo uležat (nosečnost je tudi dober izgovor da več počivaš-le da sedaj dvoletnica tega ne pusti več kot toliko 🙂

download (1)

Advertisements

o “tisti” mami

Pri delu s starši naletiš kot učitelj na raznorazne profile ljudi. Z enimi se brž ujameš, z drugimi gre težje. Z nekaterimi pa ne gre.

Tak občutek sem imela pri eni mami. Z njo so se zapletli že vsi strokovni delavci pred menoj. Pri tem ni bilo važno, ali so bili do nje prijazni in popustljivi ali trdno stoječ za svojimi pravili. 

In jaz? K sreči sem jo izkupila brez hujših prask (nekateri moji podrejeni so seveda dobili koš obtožb-za nič posebnega). Obenem pa sem se zavedla da nisem tako različna od nje kot bi si mislila. Sem grozila vsem nadrejenim da je bilo po moje? Ne. Sem pripravljena vsakega nadreti, če imam slab dan? Prav tako ne. Vseeno pa sem se v času ko sem delala popoldne (in je bil s hčerko večinoma mož)- zavedela nečesa-da hočem, da tudi mož dela po MOJE!
Če ni bilo tako kot se je meni zdelo pametno-sem bila slabe volje. Ni mi bilo všeč, ker je bila preveč/premalo oblečena, šla spat prezgodaj/prepozno. Rabila sem nekaj časa da sem ugotovila v čem je problem. Želela sem, da je vse po moje. V vzgoji pa sva dva.  Ko sem to sprejela je bilo lažje. Kdaj moraš sprejeti, da obstaja več pravilnih poti do istega cilja. Da je morda kakšna pot še celo boljša od tvoje. Se morda naučiš nečesa novega.  Prav tako odkriješ pravo svobodo, ko enkrat prepustiš stvari drugemu. Ko ti ni več potrebno checkirati, nadzirati, ampak preporosto zaupaš. Zaupaš da je tvoj otrok v dobrih rokah.
In tako sem nekako preživela čas ko nisem imela vsega pod nadzorom. Želim si, da bi bila tega zmožna tudi ta mama. Njeno življenje bi bilo lažje. Pa tega ni zmožna. Žal. Dvomim da se bo sedaj čudežno spremenila.Še naprej bo imela težave z vsemi po vrsti in še vedno bo pričakovala, da bo vse tako kot si bo sama zamislila.
Lahko pa se jaz učim od nje.In sem se. Vsaj ene stvari.

download

iz maminega dnevnika

Danes sem brala svoj telefon. Bolj natančno-svoje belezke na telefonu. dnevnik mi kar ne znese ves ćas pisati.
Kakorkoli že. Naletela sem na zapise brž po porodu. Koliko emocij! Veselje-seveda veselje. En tak sladek obcutek novih začetkov. Obenem pa tudi vse ostalo. Strah pred veliko odgovornostjo, ki jo prinaša s seboj. Huda občutljivost na vse nasvete in morda tudi povsem dobronamerne pobude. Utrujenost.
Eni rečejo mali otroci, male skrbi. Kar je vsekakor res. Obenem bi pa kot nova mama take najraje na gobec. Kot mami začetnici so ti tiste skrbi največ kar v tistem momentu zmoreš. In ne rabiš čisto nič več skrbi.
Vesela sem,ker sem si pustila čutiti vsa ta čustva. Materinstvo je lepo. Obenem pa ni pravljica.Niti reklama, kjer se vsi ves čas smejijo.

DSCF6001

 

Before and after having kids..

Danes je poleg prvega maja tudi 12 letnica vstopa v Evropsko unijo. In povsem se še spomnim, kje sem bila takrat. Polna nekega novega upanja v Novi gorici skupaj s prijateljicama in njunim društvom. Bil je super žur. Spomnim se Bregoviča, pa plesanja z dežniki, nekih hecnih italijanskih punkerjev (ki so mi bili celo všeč). In najboljše- kuhanja pašte ob šestih zjutraj pri nekih drugih prijateljih. Takrat se mi je zdelo da se je čas ustavil.In kar ostala bi tam in ne bi nikoli šla spat.
In kaj je bilo letos? Popoldne sva šli s hčerko na Barko. Pa že to sem ugotovila,da je bil prevelik zalogaj. Do kresa sploh nisva prišli, ker sem si bolj od njega želela videti kavč. Ob enajstih pa sem sploh že spala.
Vsak sam ve, kdaj je njegov čas za imeti otroke. Če jih imaš mlad, si sedaj v 30h že kar malo bolj prost, ker so sami bolj samostojni. Če jih imaš v 30 ali 40ih pa si izkusil vse stvari, ki jih z otroci bolj težko in se lahko potem lažje posvetiš le temu projektu.  In jaz sem v tej drugi skupini. Čisto nič ne pogrešam enih stvari. Bolje kot na žurih se sedaj počutim na kulturnih prireditvah ki se začnejo ob 8h in kjer lahko sedim. Staramo se, ni kaj. Je čas za eno in za drugo. In važno da najdeš pravi čas za vse. Ta pa je seveda za vsakega drugačen.

life-before-kids-vs-life-after-kids-infographic