O Orlandu..in se cem

Ko sem slišala za pokol v Orlandu, nisem kaj veliko mislila.
Še en pokol pač. Koliko jih je že bilo. In koliko jih je še bo. Če ne bodo
nekaj resno spremenili.
Potem sem slišala (novice res spremljam bolj napol), da se
je zgodil v gejevskem lokalu. Pa tudi ob tem podatku mi ni zvonil noben zvonec.
Ja, bila sem zelo na strani gejev. V zadnjih letih pa sem se malo umirila. In
vidim tudi kakšno njihovo napako. Še vedno pa proti njim nimam
nič. A npr. pogrom gejevske skupnosti nad Dolce in Gabbano-ker sta pač izrazila
svoje mnenje, ki je različno od njihovega-je isto nestrpno, kar sicer očitajo
drugim. Tako da…tudi LGBT skupnost ima svoje finte.
Ker pa se je streljanje zgodilo v gejevskem klubu sem se spomnila tudi
na vse gejevske klube v katerih sem bila sama. Prijatelju sem po paradi ponosa
govorila kako mi je bila všeč, pa sva šla potem nekajkrat tja skupaj. Po 8. Aveniji
si jih našel kolikor si jih hotel. In mi je bilo všeč. Zdeli so se mi VAREN
kraj. Varen za vse tiste, ki so se preselili v New york iz kakšnega zakotnega dela
Amerike, kjer niso mogli biti to kar so. Varne, ker sem vedela, da mi noben
moški ne bo težil (ali v kozarec dal kakšnega date rape mamila). Varne, ker sem
lahko gledala eye-candye (ker so bili itak vsi drugače
usmerjeni). Varen pa tudi za prijatelja-tudi on je vedel,da njemu ne bo noben
moški težil-ker je pač z menoj. In na koncu varen za vse geje- ker je bilo to
njihovo zatočišče. Kraj, kjer so res lahko bili to kar so. Brez,da bi jih kdo
zato obsojal.  Spomnim se enega črnca ki
je plesal. Pa mladega parčka v kotu. Tako sta bila lepa- da se mi jih je zdelo
kar škoda.
Žal mi je vseh žrtev. Nihče si ne zasluži umreti samo zato,
ker je kar je. Ali gej, ali vernik ali karkoli drugega kar ga opredeljuje. Obenem sem vesela, da lahko hčerki povem, ce bo kdaj treba. Bila sem na podobnem kraju. Ti ljudje so vredu. Taki kot mi le malo drugačni. To, da obstajajo grdi, neprijazni ljudje, pa ve že iz pravljic (več pa trenutno še ne
rabi vedeti).

Advertisements

Pismo malemu teroristu

 
Ja, ti tam notri v trebuhu. Ti si moj ali moja in te imam ze sedaj rada. Obenem pa mi gres kdaj tudi malo na zivce..
Vzel si si moje telo in si ga prisvojil. Vse moje kljucne organe si nekam stisnil v kot. Ker jaz jih res ne rabim. Ampak ja, vse bi ti dala. Ti se kar razkomoti.Vzemi si toliko prostora kolikor ga rabis.
Predvsem pa si ugrabil moja custva. S koktajlom vseh hormonov me obcasno povsem preplavis in samo upam lahko, da se nisem zamerila ze vsem po vrsti. Kdaj sem sitna ze samo zato, ker sem sitna. Vsaka stvar, ki ni ravno po moje me hitro spravi iz tira. Potem si mislim, da morda ni bila tak big deal in bi lahko reagirala drugace. A je takrat ze prepozno.
Kdaj sem utrujena od vseh emocij. A vem da emocionalnih pretresov se ne bo brz konec.S porodom me caka se nova doza emocij in drugih hormonov.
A ceprav se pritozujem, te nestrpno cakam. In ti ze sedaj oproscam vso zmedo, ki jo obcasno povzrocas v meni. Verjetno bos s svojimi teroristicnimi dejanji nadaljeval se ko prides. Zahteval bos vso mojo pozornost,ponoci in podnevi. A vsak dan malo manj. Dokler ne bom nekoc, cez nekaj let, pogresala to, da me potrebujes tako silno  kot me sedaj. Ker me bos potreboval vedno manj. Kot je tudi prav.
Zato dobrodosel. Vsem pa,ki  morajo z menoj prezivljati cas pa..hvala za razumevanje..

 

download (2)

oda Rogu

Trenutno je aktualen Rog. In jaz ne bi mogla biti mentalno dlje od celega dogajanja. Čeprav je fino, da so aktivisti, pa se mi zdijo malo patetični. Kar je v 20-it ql, je v 30-ih lame. Spomnim se, kaj je rekla profesorica glede romantikov v 19. stoletju. Večina jih je mladih umrlo. Tisti pa, ki niso umrli..pa niso bili več romantiki. Dobili so službe in otroke in ni bilo več isto. In ja-tudi jaz se z raznimi aktivisti ne morem več povsem poistovetiti.

Povsem jasno mi je, da bi jih Jankovič rad dal ven. Vse te nepovprečneže in neprilagojence. Lokacija je super. Z ustreznim investitorjem bi lahko v Rogu naredil ogromno stanovanj..in zaslužil veliko denarja. Alternativci pa naj bojo raje nekje daleč. Morda v Polju. Kamor po mnenju večine ljudi tudi sodijo.

Sama nisem imela ogromno izkušenj z Rogom, nekaj pa le. Nisem bila squatterka (pa saj izgledam preveč pridna za kaj takega J . Spomnim pa se, ko je prijateljca šla v tujino in mi govorila o žurih, ki so bili v takih opuščenih tovarnah. Zdelo se mi je vznemirljivo. In potem vem, da sem nevem s kom, tudi sama našla pot do Roga. Zdel se mi je tako privlačen, da je bil obvezna destinacija za vse ljudi iz tujine, ki sem jih takrat gostila. Preprosto zato, ker se mi je zdel tak originalen kraj.

Potem pa sem tja šla velikokrat tudi sama. Všeč mi je bilo, da sem lahko prišla in odšla kadar sem hotela. Če sem se hotela s kom pogovarjati sem se lahko. Ljudje so bili malo bolj odprti in ni bilo problem navezati novih stikov. Če sem hotela viseti na viseči mreži in brati pa sem imela svoj mir. Všeč mi je bila ta sproščenost. Pa tudi zavedanje, da so tam zelo drugačni ljudje s katerimi nimam veliko skupnega. A počutila sem se, kot da bi se nekaj te njihove nenavadnosti odkrušilo name, če sem tam z njimi.

Upam da bodo rešili v dobro vseh. Kot defektolog so mi vsi razni posebneži všeč. Mislim da rabijo svoj prostor pod soncem.

Me prav zanima če tista viseča mreža še vedno visi tam gor..Vesela sem, da sem nekaj časa tudi jaz preživela tam. Sploh če bodo sedaj vse podrli.

O kritiziranju staršev..

Kot vsak ponedeljek sem tudi ta z veseljem prebrala
kolumno Mihe Mazzinija. Res. Berem jih s takim užitkom, kot bi imela pred seboj
tablico najboljše čokolade.
Tudi tokrat je bil kritičen in sicer do mam. Nič ne rečem.
Veliko staršev je v teh časih res ponorelo. Še posebej če pomislim na to, da
otroštvo kot doba praktično nekaj novega (Bi navedla vir
knjige, ki smo jo brali pri sociologiji pa se jo trenutno ne spomnim). Na
otroke so vecino zgodovine  gledali kot na pomanjšane odrasle. Tu pri nas na kmetih, pa je jasno
kako je bilo. Otroci so bili delovna sila in bolj kot ne samorastniki. Kdo pa
je imel čas se z njimi kaj veliko ukvarjati? Tisti bolj premožni pa so prav
tako imeli varuške, dojilje. Skratka, včasih ni bilo ravno fino biti otrok.
Sedaj pa prihajamo v drug ekstrem, kjer je otrok BOG. Ki se
mu je treba posvečati 24 ur na dan. In ja.
Nekateri starši gredo pri tem v ekstreme. Vpišejo otroke na vse žive
krožke. Dajo vsak teden vsaj pet novih slik otrok na facebook. Ker so najbolj
glasni, se jih najbolj sliši.
Seveda starši nismo idealni. Imamo svoje šibke točke. Te pa
so imeli tudi naši starši. Ki prav tako niso bili popolni. Ki so imeli službe,
kmetije,gradili hiše, skrbeli za ostarele starše, gospodinjstva in nas. Ne vem
koliko so se dejansko lahko ukvarjali z nami. A sem skoraj gotova, da manj kot
mi s svojimi otroci. Vsaj očeti. Sedaj smo pač mi pod drobnogledom. In čeprav je najenostavneje imeti galebjo perspektivo (pogledaš od daleč in se na vse lepo pokakaš-Marko Juhant), pa to ni ravno pravično. Vsi smo dobili doto kakšen
starš bomo od svojih staršev. Lahko skušamo biti malo boljši od tega kar smo
prejeli. Ne moremo pa se spremeniti v nekoga povsem drugega. Tako pač ne gre.
In starši, ki malo dajejo svojim otrokom, so morda tudi malo prejeli od svojih. Mazzini
pa, če je verjeti govoricam, je pustil svoje tri otroke in ženo in šel po
svoje. Tako, da mi je prav žal, ampak starševskih nasvetov od njega potem ne bi
ravno sprejemala (piše pa še vedno noro dobro, to mu že gre priznati).
Res je potrebno, da ti kdaj kdo nastavi ogledalo. A tega
kritiziranja je povsod preveč. Kritizerstva, ki ni mišljeno kot konstruktivna
kritika.. Dojiš premalo/predolgo. Imaš otroke prezgodaj/ prepozno. Imaš preveč/premalo
otrok. Preveč/ premalo delaš. DOVOLJ!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!  Res so eni starši čudni. Nas je pa veliko, ki
se trudimo biti dobri starši in vzgojiti dobre otroke. Sama ne mislim, da je
moj otrok genij. Čisto navadna punčka je. Ima svoje težave, svoje razvojne
izzive. Isto pa velja zame. So dnevi ko se v svoji vlogi počutim bolje in
slabše. Nisem popolna mama, želim pa samo svobodo da lahko opravljam svoje
poslanstvo.
Starševstvo ni enostavna naloga. Kdaj bi si starši želeli,
da nas nekdo malo potreplja in pohvali. Ne pa da nam še dodatno otežujejo vso
težo. Vsi se pač trudimo tako kot najbolje znamo.
images