9 stvari, ki sem se jih naučila o dojenju

1. Vsi so polni besed o dojenju – potem pa se zatakne
Na papirju so vsi zelo naklonjeni dojenju. Porodnišnice podpirajo dojenje in svetujejo. Potem pa greš domov. Doma lahko seveda dojiš kjer hočes. Potem, ko se naveličaš biti doma, kam greš. Imaš dve opciji:
1.greš brez dojenčka: pomeni, da je dobro, da si mleko izčrpaš, shraniš in greš. Ali nasprotno – hitro greš in hitiš nazaj, ker te mleko pač priganja. V vsakem primeru stresno.
2. greš z dojenčkom. In dojiš kjer dojenček hoče.
Če se odločiš za drugo opcijo, je neizbežno, da bo dojenček enkrat lačen. Sama sem izkusila dojenčka s fiksnim urnikom in dojenčka, ki je kadar je pač lačen.

Dejstvo je, da dojilnic ni. Oziroma, v Izoli sem dejansko videla eno. Dojenje v javnosti mnoge moti. Sploh v Ameriki ne mine teden, ko ne bi kakšno doječo mamo pognali ven iz kakšne restavracije ali trgovine. Pa so samo nahranile otroke! S pravo opremo za doječe matere, se praktično nič ne vidi. Več lahko vidiš v vsakem katalogu ali reklami. Na vsaki plaži.
Mar naj bomo doma celo leto? Najhujše seksiste bi to seveda veselilo, ampak ne mislim jim napraviti takšnega veselja. Prav je, da gredo dojenčki ven iz hiše in mame prav tako. Če dojenje koga moti, naj gleda stran. Več ko nas bo dojilo v javnosti, bolj bo to sprejemljivo in nič posebnega. Ker dejansko ni nič posebnega.

2. Črpalka, mamina najboljša prijateljica.
Pri tej hčerki ne črpam veliko, pri prvi pa sem. Veliko. Vsak dan. Po skoraj vsakem podoju, In res sem imela rada svojo črpalko. Seveda sem bila 90% svojega časa ob dojenčku. A vsake toliko časa, sem kam šla z možem ali sama. In v tem primeru mi je črpalka omogočila do pet ur miru. V petih urah pa lahko greš že kar daleč. In zdi se ti, da nisi z nevidno verigo privezan na nekoga. Po petih urah pa se tudi vedno rad vrneš domov. Vredno vsakega evra. Pa še v torbico jo lahko daš.

3. Kakšna flaška aptamila še ne pomeni konca sveta.
Aptamil je po mnenju mnogih najhujše zlo. Tudi sama 95% časa dojim. Kdaj pa sem dodala tudi aptamil. Poleg tega je lahko dal stekleničko tudi kdo drug. Lahko smo kam šli. Ni mi žal. Ko sem pisala diplomo sem večino dojila, ko pa sem videla da je kdaj še lačna, pa sem dodala tudi aptamil. Tako sem imela malo več časa za delo. Materino mleko je vsekakor najboljša hrana. Še bolj važno pa je, da je otrok sit in vesel (čeprav sem za priznanje da 95% časa dojim in 5% časa dodajam dobila totalno zgražanje v skupini Dojiva se).

4. Vsak berač svojo malho hvali – in druge ne razume
Pri dojenju je žal tako. Vse preveč mam, ki so dolgo dojile ima slabo mnenje o o tistih ki so dojile premalo. Mame, ki dojijo, gledajo zviška mame, ki dodajajo dodatek. You get the point. .
Pri prvi hčerki sem veliko dojila in črpala. Pa sem bila zaradi tega deležna kar nekaj čudnih pogledov. Vse seveda zelo subtilno – a brž začutiš da se drugi mami zdiš neumen, ker delaš kar pač delaš. Pa je vendar tako preprosto (in tako težko za nekatere). Vedeti, kaj je prav zate in razumeti, da je za nekoga drugega prav nekaj drugega. To je pač zrelost – in vsi tega nimajo. Sama podpiram mame ki dodajajo (še dobro, da to obstaja in lahko otroci zrastejo tudi tako), mame ki črpajo (ker svoj čas darujejo za otroke), mame ki dojijo (ker dajejo otroku najboljšo popotnico). Važno, da so otroci siti in veseli.

5. Sindrom d-mer
Pri dojenju prve hčerke, so se mi občasno pojavljala močna negativna čustva. Takrat bi kar obupala nad vsem. Najprej sem si ob teh občutkih mislila, da se me očitno res loteva poporodna depresija. Potem pa je bilo spet vredu. In spet slabše. Čez nekaj časa sem ugotovila, da se ti momenti pojavljajo vedno pri dojenju. Ko sem malo guglala pa sem naletela na zapise o Sindromu D-mer. Ob tem sem se oddahnila. Ugotovila sem, da je z menoj vse vredu, da pa dojenje občasno sproža v meni hudo negativne občutke. Kljub temu sem z dojenjem vztrajala celih 10 mesecev. Zaradi teh težav, sem še toliko bolj ponosna, da sem hčerki dala dobro popotnico za naprej. Pri drugi hčerki k sreči nimam več takšnih težav, oziroma se tovrstne epizode pojavljajo manj pogosto.

6. Občutek ujetosti
Dojenje je fino in super in oh in sploh. Pa me je vseeno občasno preveval občutek ujetosti. Naporno je biti ves čas na razpolago, vedno v pripravljenosti skočiti v akcijo. Poleg tega je posamezno dojenje z mojo drugo hčerko trajalo res dolgo. Ko pa imaš še enega otroka in veliko dela, pa zna biti to izziv. Sploh, ko sem pisala diplomo sem velikokrat pomislila: »ah, ne že spet«. Včasih se naveličaš in si že vsega sit. In to je ok. Saj ti občutki tudi minejo.

7. Dojenje v javnosti
To je eden zadnjih ženskih tabujev. Zakaj, ne vem. Roman Vodeb je rekel, da zato, ker imamo prsi v svojih glavah predvsem kot seksualni objekt. In potem težko preklopimo v drug pomen prsi. Pa vendar. To je glavni namen prsi. Vse ostalo je bonus. Morda koga to opominja, da konec koncev spada v družino sesalcev. Skupaj s konji, kravami in ostalimi. Nekako nam je nelagodno ob dojenju. Priznam, tudi meni. Puritanska vzgoja verjetno. A vendar – več mam ko bo dojilo v javnosti, lažje bo za vse. Navadili smo se, da so napol slečene ženske dobre za reklamiranje vsega, kako se ne bi tudi tega?

8. A se dojiš? Do kdaj boš dojila?
Dont, just dont. Ker se te ne tiče. Spomnim se, kako sem bila besna pri teh vprašanjih med prvo porodniško. Kot da mene zanima, kaj je ta dotični osebek jedel za kosilo. Kaj če bi imela težave z dojenjem? Kaj če bi imela mastitis/premalo mleka/katerokoli drugo težavo povezano z dojenjem? Verjamem, da je to vprašanje zastavljeno vljudnostno, kot sredstvo pogovora. Vseeno pa zna biti zelo nadležno.

9. Počitek
Šele sedaj v drugo sem se navadila, da dojim tudi leže. In zato je dojenje tisti čas, ko res skušam počivati. Sicer sem narejena tako, da ves čas nekaj delam. Zato je dojenje moja oaza. Čas, ko res samo počivam. Na začetku se je bilo težko povsem ustaviti, sedaj pa sem res vesela. In zato bom dojila dokler časa bo hčerka hotela. No, pretiravala tudi ne bom. Če sem sama, dostikrat med dojenjem kar zaspim, če imam zraven hčerko, pa je to čas ko poslušamo pesmice.
Tudi moja zgodba o dojenju se bo enkrat končala. Do takrat pa bom uživala v bližini in posebni povezanosti, ki jo le ta prinaša.

Slika Gisele Bundchen pri dojenju http://www.dailymail.co.uk/femail/article-2522180/Gisele-Bundchen-tweets-image-breastfeeding-stylists-dance-attendance.html

article-2522180-1A08971D00000578-954_634x634

Advertisements

9 super podcastov za ženske

Baje, da se ti IQ malo zniža, ko postaneš mama. Povsem možno. Materinstvo je polno monotonih opravil. Poleg tega je skrb za majhne otroke dostikrat izčrpljujoča. Zato poslušam podcaste – da mentalno povsem ne zakrnim in da izvem še kaj novega. Ne vem, kako bi brez njih preživela poškodbi oči, čas po porodu, pa vsa rutinska opravila od likanja do kuhanja. Tako se mi zdi, da je čas bolje izkoriščen. Zaradi njih še likam malo bolj rada.
Tukaj prilagam seznam 10 podcastov, ki jih največkrat poslušam. Upam, da navdušijo še koga.
1. Podcast “Stuff mom didnt tell you”, je bil dolgo časa moj najljubši podcast. Med pisanjem diplome sem ga poslušala toliko, da sem se ga že naveličala. Govora je o vsem, kar se tiče žensk. Zakaj ženske delajo v nočnem turnusu, kako se je razvijala nosečniška moda, kdo so ženske inženirke, feministke, znanstvenice, o ženskah ki se odločijo za življenje z ali brez otrok… Avtorici sta temeljiti in zabavni, intro pa pomirjujoč.
http://www.stuffmomnevertoldyou.com/
2. Podcast “Call your girlfriend” mi po prvem poslušanju sploh ni bil všeč. Rabila sem kar nekaj časa, da sem ga vzljubila. Poslušam pa ga še sedaj. Ponedeljke komaj čakam prav zaradi novega dela. Avtorici sta dve prijateljici, ki sta se preselili daleč druga od druge. Enkrat na teden se pogovarjata o raznoraznih stvareh. Predvsem o aktualni ameriški problematiki, pa tudi o raznih ženskih temah. Ko poslušam podcast se spomnim tudi na vse svoje prijateljice od katerih me loči več kilometrov.
http://www.callyourgirlfriend.com/
3. Avtorica podcasta “The longest shortest time, je imela travmatično porodno izkušnjo. Prav tako so ji bili prvi tedni in meseci materinstva polni najrazličnejših negativnih čustev. Niti ne tako pravljični, kot si je predstavljala in pričakovala. Iz svoje stiske je naredila podcast v podporo drugim mamam po porodu. Njen podcast je eklektična zbirka različnih sogovornikov. Pogovarja se z istospolnim parom, ki je prišel v starševstvo po naključju, s starši nedonošenčkov, o tem, kako vzgajati otroka, ki ima starše dveh ras, kako starševstvo doživljajo znani igralci. Za vse rahločutne starše
http://longestshortesttime.com/
4. Podcast “Born to breastfeed” je najbolj primeren za vse mamice dojenčkov. Najpogosteje ga poslušam ravno med dojenjem. Sploh ker slednje tako dolgo traja in je fino imeti nekaj za poslušati. Podcast se loteva tem, kot je strah mam pred premalo mleka, o vsiljivosti tovarn z nadomestnim mlekom, o živilih, ki pospešujejo laktacijo..
https://www.voiceamerica.com/show/2248/born-to-be-breastfed
5. Podcast “Tranzistorij” pa naravnost obožujem. Za moje pojme se čisto prepočasi snema nove epizode. Ker je večina podcastov v angleščini, je zelo osvežujoče slišati tudi kaj slovenskega. Predvsem pa mi je všeč zato, ker odstira nova obzorja o glasbenikih o katerih se nam zdi, da vemo že vse. Pa niti ne. Po vsakem podcastu me prime, da bi šla poslušat celo diskografijo od tistega avtorja. Tisti, ki ti niso tako ljubi, pa ti to morda celo postanejo – ker o njih izveš več in jih lažje razumeš. Neisha mi je šla tako npr. vedno malo na živce. Po poslušanju podcasta pa mi je postala celo všeč.
http://www.marsowci.net/category/the-tranzistorij/
6. Podcast “Straight talk with dr. Sandra Risch” nam predstavlja psihoterapevtko, ki se v svojih pogovorih loteva razno raznih življenjskih problematik in skuša ponujati nove ideje za rešitve le-teh. V svojih pogovorih se loteva postavljanja meja, odnosov, čustev, starševskih izzivov.
https://www.voiceamerica.com/show/2510/straight-talk-with-sandra-reich
7.Podcast “Happier with Gretchen Rubin” mi je krajšal pot v službo. Do prejšnje službe sem namreč imela zelo dolgo pot, brez podcasta pa bi se mi pot le še bolj vlekla. Tako je bilo vse vsaj znosno. Podcast se loteva najrazličnejših tem, ki se dotikajo srečnejšega in boljšega življenja, boljših navad.
http://gretchenrubin.com/podcast/
8. “Membranje” je še en slovenski podcast, ki ga z veseljem poslušam. Ta obravnava knjige in pogovore z njihovimi avtorji ali zgolj gosti, ki so jih prebrali in so jih knjige navdušile v kakršnem koli smislu. Med boljšimi pogovori so bili tisti o knjigi Tihi, o knjigi ki ugotavlja, da so bili napisi na Pompejih podobni statusu na sedanjem Facebooku ali pa tista o jogi, ki niti ni tako nedolžna stvar kot izgleda (za indijce tudi zelo nacionalistična zadeva). Vas zanima več? Poslušajte si tukaj
http://www.marsowci.net/category/membranje/
9. in 10. Val 202 in Radio Ognjišče: Najboljši radii nimajo le glasbe, pač pa tudi oddaje. In teh je na Radiu Ognjišče in Valu 202 veliko. Ker pa pač nisi vedno ob radiu, imata obe radijski postaji dobre arhive. Na Valu 202 priporočam skoraj vse oddaje. Od Frekvence X, Latrine, Spetka in Sopotnika. Na Radiu ognjišče pa vsem priporočam oddajo Za življenje. V njej se lotevajo zakonske, družinske, vzgojne problematike. Eden mojih najljubših gostov je Marko Juhant. Vsako soboto ob 11 dopoldne je idealna ura za kuhanje kosila in poslušanje.

Sama priporočam aplikacijo Podcast addict, na voljo pa je še mnogo drugih. Veselo brskanje in upam, da bodo vsa nadležna gospodinjska opravila in brisanje ritk sedaj malo bolj prijetna.

download

Kaj je narobe s tem vozičkom?

DSCF6001

Nič, čisto nič.

Ta voziček, ki je že praznoval svoj sedmi rojstni dan, sem prejela v dar od svakinje pred štirimi leti.

In mi je bil čisto v redu.  Sploh ker sama nisem posebej zahtevna. Ko sem videla cene vozičkov, ki lahko  tudi presegajo  1000 evrov pa sploh.

Spomnim se, kako je bila prejšnja potnica v tem vozičku žalostna, ko ga je njena mami podarila meni. A je bilo vse pozabljeno, ko je v njem prvič zagledala svojo malo sestrično.

Z vozičkom smo videli veliko Slovenije in še širše. Super je bilo.

Pri drugem otroku sem si malo še želela novega vozička. A ni se mi zdelo smotrno, zato sploh nisem kaj veliko mislila na to. Vseeno pa sem sedaj postala bolj osveščena glede tega. Opažala sem »super-druper« vozičke s »fensi dizajnom« … Tako sem se s svojim počutila že kar malo nelagodno.

Obenem pa – zakaj bi kupovala novo, če s starim ni NIČ narobe? Se lepo pelje? Da.  Se zloži? Da. Omogoča otroku vse kar naj bi voziček omogočil? Da. Ugotovila sem, da ta voziček predstavlja potrošništvo. Ko vržemo stran izdelek samo zato ker ni več moderen. Mnogo je stvari ki niso ekološke in moda je ena največjih krivcev.

Zato sem z velikim ponosom zadnje mesece vsem razkazovala svoj stari  voziček. Prav, naj imajo drugi bugabuje. Jaz imam tega. Spominja me, na vse stvari, ki sem jih dobila podarjene. Spominja me na vse srečne spomine, ki smo jih doživeli s prvorojenko. Vse kraje ki smo jih obiskali. Vso negotovost, ko sem šla kam sama in kako sem ga komaj zložila v prtljažnik. Spomnim se tudi vseh, ki si dejansko ne morejo privoščiti modernih  vozičkov.

Sedaj smo za 55€(!) kupili novi voziček marela. Ne bo mi več nerodno. Kdaj je tudi fino iti v korak z modo. Ni pa potrebno biti njena žrtev in zaradi nje bankrotirati.  Trgovci vedo, da bi za otroke kupili vse – in to izkoristijo. Dejansko pa otroci rabijo malo. Vsekakor pa vesele starše. Ki kdaj pošljejo pričakovanja družbe tudi v maloro.

Upam da najde ta voziček še kakšnega lastnika. Nam je dobro služil. In prisežem, da mi bo kar težko se posloviti od njega.

Za prvi maj boste pa kar doma?

Ta prvi maj nismo šli nikamor. Sama sem imela malo vročine, mož poškodbo, dojenčica vneto grlo. Nič drugega ne bi bilo smotrno in bilo je čisto v redu.

A malo sem se zamislila, ko sem šla na facebook. Očitno je postalo »the new normal«, da se za prvi maj gre na morje. Nič novega, a letos ko smo bili doma sem se tega še bolj zavedla.

S čimer seveda ni nič narobe. In nikomur nisem nevoščljiva. Tudi sami radi kam popihamo.  Sem pa pomislila, kako bi se počutila sama, če bi odraščala sedaj. Ko sem bila otrok, sem bila povsem zadovoljna s tem, da en teden ni bilo šole. Da sem prinesla iz šole polno torbo knjig. Da sem lahko dolgo spala in bila več prosta. Za praznik dela pa smo tako ali tako največkrat sadili krompir. Ni se mi zdelo da kaj zamujam. Sedaj pa verjetno bi. Verjetno bi se mi zdelo, da smo neuspešni in revni, ker ne delamo tako kot vsi ostali. Ker nisem v Dubaju, Dubrovniku ali na Dunaju.

Poleg tega so tu tudi vsi ostali, ki si že en dopust težko privoščijo. Minimalna plača že dolgo ni več rezervirana za neuke in nesposobne. Veliko diplomirancev prime tudi za takšno delo. In tako je tudi prav. Si je pa ob 500 evrih plače težko privoščiti vse, kar družba pričakuje od tebe. Pričakuje pa vedno več, če pač hočeš biti v trendu: krompirjeve počitnice v toplicah, zimske na smučanju, prvomajske na morju, poletne pa itak na morju za vsaj tri tedne.

Zdi se mi, da si veliko ljudi tega ne more privoščiti.

Spomnim se članka v New York Timesu. Pisalo je, da tvoje dopustniške fotografije nikogar ne impresionirajo. Razen mogoče najožje, katerim pa bi tako ali tako lahko poslal mms, snapchat ali kartico. Vi ostali so pa:

– nevoščljivi

– žalostni

– jim je vseeno

– jim greš na živce.

Res hočeš da je nekdo žalosten zaradi tebe? No, razen če si bizgec.

Priznam tudi sama sem deloma rada na svoj zid objavim kako sliko z dopusta. Čeprav skušam čim manj.

Morda ta letošnji prvomajski dopust simbolično preživljam doma tudi za vse tiste, ki morajo biti doma.