o spravi (ali vesel dan upora proti okupatorju)

 

Marca smo šli v Emavs. No, ne ravno tja. Smo pa šli malo na pot kot to zahteva velikonočni ponedeljek. Odločili smo se za Kočevje. Ker tam ni ravno nevem kaj za videti, smo se odločili da gremo tudi v Kočevski rog.

Vesela sem, da smo šli. Kar malo srhljivo je , če si pomislil, da so še pred 70 leti tja okoli se lovili s puškami. In glede na to, da ni nikjer nikogar, so to lahko počeli brez prič.

Glede obravnave druge svetovne vojne v medijih in vse vprek, sem jezna na oboje. Na leve in na desne.

Na leve zato, ker obsojajo domobrance (ne vidijo da so morda tudi sami krivi da je prišlo do njih). So regije, npr primorska, kjer je partizanski ideal svetel in lep.Tak kot naj bi bil. In so tudi druge regije, kjer so partizani delali neumnosti. Kar se pač zgodi, če daš orožje v rokam ljudem, ki zanj niso najbolj zreli. Med drugimi razlogi. A toliko na kratko.

Na desne pa prav tako,ker iz sebe delajo žrtve. Vse kar je povezano s partizanstvom, dnevom OF obsojajo in mečejo v en koš. Res je, da so npr. povojni poboji hud črn madež, obenem pa ne vidijo da je bilo v tem gibanju veliko pozitivnega. Da morda izvedba ni bila brez napak, a da je bila ideja dobra. Upreti se svojim zavojevalcem npr. in ne kar kleniti. Na začetku ko sem odkrivala to problematiko, sem bila vesela poročil na temo te temne plati v katoliških medijih. A sedaj po 15 letih od takrat, ko me je to zanimalo, je teh tem, tam še vedno veliko. Preveč glede na to, da je od takrat že 7o let plus.

 

Razumem, da so travme. A če traja travma več kot 70 let, je nekaj resno narobe in je čas za obisk terapevta. Ker to pač ni normalno. Če boš v rano pač vsak dan dregal..se ne bo nikoli zacelila. In niti sto let ne bo dovolj, da bi se rane zacelile.

 

Vsi so bili ljudje. Lahko se ne strinjamo z vsem kar so naredili. a bili so ljudje. In to mladi ljudje. Ki bi morda sedaj naredili kaj drugače. Ki bi morda šli drugam, če bi ljudje okoli njih, njihovi sosedje, sorodniki šli drugam. So ljudje, ki so najlepša leta izgubili v vojni. In ta jim je verjetno vzela tudi nedolžnost. Verjamem, da so se vsi odločili tako, kot so mislili da je prav. Vsaj upam v to.

 

Zato je zame danes bil praznik.

-Praznujem pogum prednikov, da se niso kar vdali, temveč so se borili proti večji sili. Kot David z Goljatom.

-Praznujem, da živim v svobodni državi. In to ni samoumevno! Sirija je samo eno državo proč od Turčije. Ta pa ni tako daleč. —Predvsem pa, sem hvaležna ker pred menoj niso bile take odločitve. Ker lahko je iz varnega zavetja kavča na forumih besno tipkati besede kot so »izdajalec«! »Komunajzar«! Težje pa je bilo njim. Sedaj je lahko biti pameten.

-Hvaležna sem za svoje prednike. Ki so se tudi borili na obeh straneh. Bolj naključno kot namerno. Zato mi ni treba nositi s seboj tolikšnega sovraštva kot ga nosijo nekateri (get a life people!)

In za konec še dva primera dobre prakse. Ki sta seveda ostala dokaj neopažena. Ker se je lažje jeziti kot sprejemati (sploh sedaj ko sem noseča in me ves čas nekaj jezi, lažje razumem te konstantne netilce sovraštva-le da njihovega stanja po devetih mesecih ne bo konec).

-VSEPOSVOJITEV. SI: Na njihovi strani lahko naključno »posvojiš« žrtev druge svetovne vojne. Te žrtve so z obeh strani. Zanjo, če si veren, moliš, sicer pa jo imaš v spominu in se kdaj nanjo spomniš. http://www.vseposvojitev.si/

-SLOVENIJA IMA SRCE: http://www.slovenijaimasrce.info/ Za ogled posnetka priporočam robčke J Očeta Pavle in Mici sta bila domobranca, Minkin ata borec Gradnikove brigade. Njihove zgodbe so se prepletle, ko so se srečale pod isto streho – v redovni skupnosti. Kaj se je zgodilo z bolečino izgube očetov in s političnimi nasprotji?

 

Lets move on! It is time. Jaz sem.

 

Advertisements

Ob bok škandalu z vnuki in starimi starši

Škandali se zadnje čase kar vrstijo. Nevem ali jih je dejansko več, ali se me samo bolj dotaknejo. Nosečnost in te finte. Zadnjič sem premišljevala o tem dve noci zaporedoma. Ker nočem še tretjo, bom dala tole ven na blog in zaključila z zadevo.
Kakorkoli že. Tudi ta incident mi je dal za misliti.
1. SINDROM OVC: Na družabnih omrežjih je bil brž cel halo, in vsi so bili avtomatsko proti ukrepu. Sama ne poznam vse situacije.Ampak vsi ostali so očitno jo. In so brž vedeli več kot CSD sam. Take stvari so mi brž sumljive. In me kar obrnejo v drugo smer. Skeptik pač. Oziroma rojen upornik v meni.
2. ZGODBA SAMA JE ŽALOSTNA: nič čudnega da se je ljudi dotaknila. Otroka sta zelo trpela  ob smrti mame. In sedaj so jima vzeli še stare starše. Mogoče stara starša res nista idealna. Ampak ja-to se zdi vsakemu smrtniku preveč udarcev naenkrat.In razumem ljudi. In niti ne predstavljam si trpljenja otroka z avtizmom, ki mora kar naenkrat skozi toliko enih sprememb (in spremembe jim niso ravno všeč, še pozitivne ne).
3. CSD: je zame daleč od popolne institucije. A prihajamo v čase, ko je prisotno nezaupanje praktično do kakršnih koli strokovnjakov. Zdravniki naj bi nam le škodili s cepivi in vsem ostalim, farmacevtom gre le za dobiček, učitelji naj bi bili preveč/premalo zahtevni in je treba nadnje z odvetniki, sodniki so pristranski ali ne opravijo dela dovolj hitro. Še dobro, da smo tu mi, facebook vseznalci. Mi znamo vse.
Sama s CSD nimam najboljših izkušenj. Za enega izmed otrok smo imeli sestanek in zdel se mi je bolj kot ne samemu sebi namen. Vseeno pa verjamem, da so na CSD-ju tudi ljudje ki delajo dobro in ki res odločajo v korist ljudi. Upam, da bo prišlo do preiskave. Sicer pa vsekakor verjamem, da imajo več informacij kot mi. In morda so celo sprejeli pravo odločitev. Ki jo mi, ki vidimo le delček ne razumemo. Vsaj upam. Lahko pa gre res za uradnike,ki premetavajo papirje in jih usoda ljudi o katerih odločajo malo briga. Naj pokaže preiskava.
4. STARI STARŠI: so super. Tudi sama sem imela dobre stare starše. Stari ata me je naučil pisati in brati. Toliko drugih zgodb se veže na njih. In vesela sem, da jih večino izmed njih še živi. Vseeno pa si ne predstavljam, da bi morala ob njih odraščati. Da bi me vzgajali. Preprosto ne. Čeprav vem,da je verjetno to najboljše in tudi jaz bi raje bila z njimi kot s s tujci. Vseeno ne vem, če so stari starši pravi naslov za posvojitev. Nekateri sedaj govorijo, da leta res niso pomembna. A sama ne vem.
Čeprav sem podpirala gejevske posvojitve, sem razumela tudi nasprotnike- v primeru take posvojitve, otroka avtomatsko prikrajšaš za enega starša. V tem primeru pa otroka daš v okolje, kjer lahko vse uspešno teče do 18.leta, ali pa pride pred tem do bolezni, smrti in podobnega. Ni odveč poudariti, da imamo otroke vedno pozneje in so s tem tudi stari starši vedno starejši. Vsekakor pa je res tudi, da bi lahko pač CSD ukrepali v primeru spremenjenih ali poslabšanih razmer. Trenutno pa sta ta dva stara starša vsekakor videti sposobna imeti otroke.In morda je najboljše da se jih tam pusti.Nekaj takega kot podaljševanje vozniškega izpita pri starejših voznikih. Naj se vsako leto preveri, če stvari še funkcionirajo, sicer se sprejmejo nove rešiteve.
5. UGRABITEV IZ VRTCA: Včeraj je Slovenijo pretresel nov škandal. Nekdo je bil večkrat obsojen zaradi družinskega nasilja. A se ni zgodilo nič. Nihče ni ugrabil (v imenu CSD) njegovih otrok iz vrtca in jih namestil v rejništvo ali varno hišo da bi jih zavaroval. V tem primeru, kjer situacija nedvomno ni bila tako resna-pa so ravno to naredili. To je še en vzorec, ki se vedno ponavlja. Male ribe lovimo, do velikih pa se ne upamo.
6. SKRBNIKI:Mislim, da ne glede na to, kaj si mislimo o tem primeru, je bil lahko ta škandal priložnost za starše, da malo razmislimo. Sicer nihče ne računa, da bi se nam lahko kaj zgodilo. A je možno. Lahko zbolimo, smo udeleženi v nesreči, česarkoli drugem. Koga bi želeli za svoje otroke, če se nam kaj zgodi? Splača si vzeti nekaj časa, čeprav je tema morbidna. Ker gre za otroke.
Želim, da se situacija reši. Naj bosta otroka pri starih starših ali kje drugje. Le, da se odloči res v dobro otrok.