o Halloweenu..in ovcah

.Ne praznujem halloweena. In sem verjetno že čudna. Ampak če bom edini človek v Sloveniji, ki ga ne bom praznovala, ga pač ne bom. Edino kar mi je pri tem res spooky je to, s kakšno lahkoto ljudje nekritično sprejemamo kar nam ponudijo na pladnju. Dostikrat se tudi sama spremenim v ovco in pozabim da imam možgane.

To se je zgodilo tudi takrat, ko se je poškodovala Petra Majdič. Kot vsi sem vzklikala in se evforično veselila. Potem pa sem prebrala članek Igorja Berganta. O tem, da ta zmaga ni ravno tako bleščeča. O tem, kam je prišel šport, ko so se športniki pripravljeni skoraj pohabiti vse za ceno medalje? Vsekakor milijone daleč od načel prvih olimpijskih iger. Če bi se Majdičeva res poškodovala in ostala invalid-koliko od tistih navijačev bi jo obiskalo? Nihče, seveda. Šport naj bi krepil telo. Žal pa je pri vrhunskem športu dostikrat ravno drugače.

Hvaležna sem za ta njegov zapis. Ker mi je omogočil še drug pogled. Me opomnil, da če vsi nekaj govorijo, to še ne pomeni da je vse res.

In na to sem se spomnila danes. Vsi kar tekmujejo kdo bo imel lepšo bučo in čarovnice. Ko bi najraje zavpila, da point halloweena ni v čarovnicah!!!!!! Bom že vedela. Halloween sem praznovala v Ameriki. Nisem bila čarovnica. Bila sem našemljena v eno elizabetansko vojvodo. Ne v čarovnico. Ljudje so se šemili v karkoli, ne v čarovnice. Mi imamo naš pust. In to je dovolj. In tisti ki je prinesel halloween v slovenijo, naj bi ga vsaj pravilno interpretiral. Kot krompirjeve počitnice. Kar kocine mi gredo pokonci. Krompir se pobira v avgustu ali septembru. November res nima nič skupnega s krompirjem.

Upam da se nisem komu zamerila. Sicer pa-če je noč čarovnic. Sem pa danes jaz ena taka čarovnica. bruhahaha

Advertisements

še iz berlina

Vedno mi je bila všeč fotografija. Nekaj časa prej seveda slikarstvo. Spomnim se ko sem se nekje v tujini v muzeju kar dotaknila prvega videnega Picassa. Tako na skrivaj, da ne bi kdo videl. Ampak potem je na prestol sedla fotografija. Ker je bolj vsakdanja. Če bi se kdaj že ustavila v Konzorciju bi najraje pogledala kakšno knjigo fotografij. Ker so fotografije povedale veliko v zelo kratkem času. In ujele vse spektre človeških čustev.

Letos sem tudi sama zajadrala med odtenek bolj zahtevne fotografe. Kupila sem si svoj prvi DSLR fotkic. Rabljen. In je super. Počutim se kot pravi fotograf, čeprav me od njih ločijo še celine.

Tokrat v blog dodajam samo nekaj slik z gradbišča v berlinu. Namesto da bi gradbišče prelepili s plakati reklam, so jih s fotografijami klasičnih mojstrov. Ni slaba ideja.

Konec koncev je zato uspešen tudi Facebook. Zaradi fotk. Niti ne zaradi dostikrat na pol razumljivih objav, temveč zaradi fotografij. Ker vsi radi malo špegamo kaj se dogaja pri sosedu.

DSC_8976

DSC_8977

DSC_8978

DSC_8979

DSC_8980

DSC_8981

DSC_8983

dve babici prvič na izletu v tujini

DSC_8985

DSC_8986

DSC_8987

DSC_8988

DSC_8989

Tukaj pa prilagam se en link do strani. Kot je napisano, fotografije so res powerful. Pripravite si robčke

http://www.buzzfeed.com/expresident/most-powerful-photographs-ever-taken

oda Alenki Bratušek

imagesV teh dneh ljudje kar tekmujejo, kdo bo bolj osmešil Alenko Bratušek. Da ne bo pomote. Nisem član stranke AB, prav tako nisem njen fen. A zdi se mi, da se ji mora nekdo postaviti v bran. Ker se tako spodobi.Na vsako stvar je možno gledati z več kotov. In to katerega izberemo pove več o nas samih, kot o tistem drugem.

Sploh nisem gledala njenega zagovora, ker sem slišala da se je osmešila. Ne maram poraza, še manj pa gledati nekoga, ki pada. A mislim, da določeni ljudje ob tem dobesedno uživajo. Ker potem vidijo, da niso samo luzerji. Da gre nekomu še slabše od njih. Ker se potem počutijo boljše. Good for them.

Ampak koliko od teh smartijev, je dejansko poskušalo česa tako bold kot Bratuškova. Pogumna je vsekakor. Morda malo preveč lahkomiselna, če o področju ni imela pojma. A še vedno. Se je lotila nečesa kar je hotela. Ni kar čakala. Se je malo zagrebla, predlagala kar sebe, se skomolčila da bi prišla do cilja. In je vsaj prišla do Bruslja.

Da sploh ne omenjam norčevanja iz njenega pisma Junckerju. Če so napake, vsekakor ni prav. Ampak to je krožilo na facebooku. Facebook pa je pribežališče napol pismenih. Ki pomožnosti pišejo še v narečju in si ob tem mislijo, da so blazno pametni.

 Vglavnem, ne bi hotela biti v njeni koži v tem momentu. Zato sem tudi napisala tole.

iz dnevnika mlade mamice 1

p.s tole sem napisala v moj zasebni spletni dnevnik, po prvem mesecu materinstva. Bilo mi je zanimivo brati in upam, da bo še komu

Za menoj je prvi mesec materinstva. Zdi se mi, da se mi je
od tega dneva D kar malo znižal IQ. Pogrešam pisanje bloga, a kar ne vem kaj
naj napišem. Vse se vrti okoli dojenčice in temu primerno je moje življenje
naenkrat dokaj nezanimivo. Vsaj za širšo javnost. Vse se vrti okoli kakcev,
spanja, sprehodov, hranjenja. Lepo, a tudi naporno. Še kar ne dojemam da sem mama.
Sem se pa v tem času naučila kar nekaj stvari. In bom napisala
nekaj lekcij ki sem se jih naučila v tem času.
Lekcija številka ena je PREPUŠČANJE. Povsem se je potrebno
podrediti volji ene majhne osebe.To je na nek način nekaj podobnega kot v
krščanstvu imenujemo z »naj se zgodi Božja volja«. Pomeni povsem opustiti svoja
pričakovanja, načrte, aktivnosti.  In
kako mi to gre od rok? Ne tako lahko. Sem malo avtististična. Rada imam svoje rituale,
a je pač tako vse lahko spremeniš če moraš. Danes sem ravno prebrala misel
Gandhija, da sebe najdeš šele, ko se izgubiš v služenju drugim.Misel ki ne bi
mogla bolj držati za ta trenutek. Nekaj sem izgubila, a najdevam novo
identiteto. Nov smisel, pomen in poslanstvo.
Skladno s to, gre tudi lekcija o izpuščanju. IZPUŠČANJE je
nasploh problem današnjega človeka. Stvari si grabimo na kup, kot da bomo živeli
večno. Pa ne bomo nič odnesli s seboj. Na Fox life je prav poseben reality show
o ljudeh ki imajo povsem zabasana stanovanja, ker se ne znajo ničesar znebiti. Skratka
učim se da lahko vse počaka. Da ni nič tako mus. Vsak dan tako začnem s kupom
ciljev naredim pa bolj malo. Da o nepomiti posodi, razmetani sobi in kupu
nezlikanih cunj sploh ne govorim.
Toliko za danes. Moj mali diktator me že kliče. Naslednjič
kaj več..

tired-mom

zakaj naši športniki vedno izgubijo na pomembnih tekmah

Vcasih sem delala scrapbook. Sedaj pa bo moj blog scrapbook. Vse kar se mi bo zdelo zanimivo, bom pripopala kar sem. Tole je od Romana Vodeba. Sedaj pa nazaj k pripravam za jutri. What a joy

Kronično izgubljanje pomembnih tekem oz. končnic je lahko tudi projekcija nezavedne želje matere, ki kot virus biva v intrapsihičnem Drugem slovenskih velemojstrov okroglega usnja, ki mu rečemo žoga. To kronično, če že ne kar patološko izgubljanje najpomembnejših tekem, je očitno posledica dejstva, da je ideal slovenske matere oz. žene simbolno kastriran, da ne rečem karierno ‘impotentni’ mož – oče njenih sinov. Le-ti ob takšnem kolapsiranem liku očeta ne morejo zmagati v odločilnih trenutkih. Ostale nacije npr. nimajo teh problemov. Kronični porazi so v bistvu logičen proizvod želje falične slovenske matere, katere (domnevne) ideale imajo sinovi ponotranjene v nezavednem, v svojem (intrapsihičnem) Drugem. Neizprosni Drugi (mati) je v bistvu tisti, ki od športnika nezavedno terja poraz, on pa se tega ne zaveda. Porazom, ki so postali že kar del nacionalne žogarske identitete, so proizvod materinega faličnega odnosa do njihovih mož. In ubogi sinovi nezavedno sklepajo, da je ideal maminega moškega kronični poraženec – prav takšen, kot ga je od svojega domnevno ljubljenega moža terja ‘patološka’ (falična) mati. Zato so porazi slovenskih športnikov nemalokrat prav odraz te mamine (patološke) želje, ki se je naselila v nezavedno povprečnega slovenskega (žogarskega) športnika. Uničujoča nezavedna fantazma, ki je nažrla samozavest slovenskih žogarskih športnikov se glasi: »Preljubi moj sin: rada te imam, če izgubljaš – ljubim te, ker si na las podoben svojemu očetu, kroničnemu ‘luzerju’…« Vidite, tudi ti pogubni scenariji so proizvod feminizma in sodobne emancipirane slovenske ženske, katere nezavedni ideal je (simbolno) kastrirani moški…