ljubezen je ljubezen

Danes sem vesela kot radio. No, dneva še ni konec, a vseeno. Slišala sem za novo nosečnico (hip hip hura!) in za poroko znanca. Poroko, ki spada v kategorijo teh porok, ki so možne od danes naprej. Torej netradicionalno neheteroseksualno poroko.

Ljubezen je pač ljubezen. Zaljubljenost je pomembna, ker nas kot lepilo zbliža skupaj. Ko pa se v pravljicah začne  “živela sta večno do konca svojih dni”, pa se šele začne pravo delo. Prava ljubezen,ki je messy. Polna kompromisov, pa tudi pogovorov o vsem od a do ž, polna crkljanja in delanja uslug, prepirov, dogovorov, potrpežljivosti ker partner spet smrči ob tebi. Skupnega šimfanja Eme, deljenja opravil glede otrok, kuhanja moža ob vikendih in mene med tednom.Možnosti, da pol ure samo govoriš o vsem, kar te jezi.Vsega kar pač spada zraven k življenju.

To in še mnogo mnogo več- je ljubezen.In verjamem da pri LGBT populaciji ni nič drugače. Ker smo pač vsi samo ljudje. Pustimo tu otroke, o katerih je bilo zapisano že preveč (čeprav se meni ne zdi,.da bi bil konec sveta, če bi obstajale tudi take družine).. Poročili bi se pa res lahko vsi ki se hočejo. In od danes naprej se lahko.

Letos grem na dve poroki. Če bom šla na kakšno LGBT kdaj tekom življenja pa tudi ne bi imela nič proti. Ker ljubezen je pač ljubezen.Sovraštva je že tako preveč. Povsod.

Advertisements

o žledu..tri leta kasneje

V enem od teh tednov, se je na kratko govorilo tudi o možnosti žledu. K sreči ni bilo nič. Vremenarji so v svojih napovedih dostikrat preveč pompozni. Vseeno pa sem se malo ustrašila. Še posebej, ker sem bila tudi tokrat doma z dojenčkom. Tako kot pred tremi leti.

Takrat sem bila novopečena mama. In teh 14 dni brez elektrike je bilo zame peklenskih. Obenem pa sem se počutila tako sama v svoji stiski. Iz medijev so prihajale sentimentalne zgodbe o tem, kako so se ljudje zbližali, igrali družabne igre- zame pa je bilo..nič fajn. Komaj sem čakala, da je prišel mož domov iz izmene v gasilskem domu.Sem mojstrica kako si zapolniti čas. Takrat pa so se mi dnevi vseeno vlekli. Spomnim se, da sem rekla, da mi gredo te vesele zgodbe o žledu na živce. Pa je nekdo rekel:”napiši svojo”. Pa nisem. Ker se mi je zdelo malenkostno. Ogromno ljudi je pretrpelo več od mene. Ljudje so izgubili hiše, ali utrpeli hujšo finančno škodo. Gasilci so dejansko pomagali ljudem (in pri tem ogrožali tudi svoja življenja). Bila sem na toplem. Tašča mi je vsak dan skuhala kosilo na starem štedilniku.Vseeno pa je bilo zame naporno. Verjetno sem imela poporodno otožnost, ki je perfektno sovpadla s tem turobnim časom (ja, še en tabu o katerem se tudi ne sme govoriti-pa čeprav se z njo spopada vsaka peta mama)

Sedaj bi najraje objela sebe iz pred treh let. Ji rekla, da ima pravico da je prizadeta,da se počuti ujeta in da je že sita vsega.In da bo bolje.

Po 10 dneh je mož dobil dopust in šli smo v Prekmurje.Tam je bil internet, tv in elektrika.Spet sem se počutila živo. Ko smo prišli domov, je bila elektrika tudi pri nas. Kot bi nas obiskal Miklavž, Božiček in Dedek Mraz obenem.

Verjetno moja stiska ni bila največja.A življenje pač ni tekmovanje kdo ima največje težave.Vse stiske pa imajo pravico biti slišane.In objete.

Zato je začetek februarja zame prav posebna obletnica.Vsaj enkrat v letu se spomnim, da stvari niso samoumevne. Tako da žled hvala.

O La-la landu in (slovenski) kulturi

Na predvečer kulturnega praznika sva šla v kino. La-la land je bil super izbira. Lahkoten, a ne plehek, realen, a ne prekrut.Romantičen, a ne slaboumen kot romantične komedije. Vsekakor priporočam.

Predvsem sem se našla v jazzistu, glavnemu igralcu. V New yorku sem bila na kar nekaj jazz koncertih. Na prvega sem šla zgolj zato, ker nas je povabil eden od newyorških slovencev, ki je takrat stanoval pri slovenskemu župniku. Jazz mi ni bil nikoli všeč, zato sem šla na koncert z nizkimi pričakovanji. Odšla pa povsem navdušena. Kar pa me je najbolj šokiralo, se je zgodilo po enem od teh koncertov,kamor sem šla poslušat naše fante. Počakala sem, da so vse pospravili in  bila sem priča njihovemu plačilu. Bilo je mizerno. Plačati so morali najem lokala in še nevem kaj. To, kar so dobili plačano je bilo malo. Kar malo nerodno mi je bilo. Toliko bolj, ker sem jih opazovala s kakšnim navdušenjem so igrali. Prisežem, eden je tako padel v glasbo, da je izgledal kot kdo od mojih učenčkov 🙂

Ta glavni junak ima isti problem. Naj sledi svoji strasti-in komaj shaja iz meseca v mesec. Ali naj si poišče smotrno službo na svojem področju in izgubi sebe? Ker na žalost je tako. Če si pametna, boš naredila kot Tanja Žagar in Brigita Šuler. Diplomirala boš na akademiji za glasbo-potem pa šla v najbolj enostaven pop, (z besedili take zahtevnosti, da jih razumejo tudi triletniki), vse pa boš začinila še z dekoltejem, in seveda namigovanjam na seks.. In voila-zvezda je rojena. Če pa boš šel v klasično glasbo..Pa boš morda komaj izdal CD-ki ga bo morda kupilo 100 ljudi.

Vsi gledajo na kultrurnike kot parazite. Kot na nekaj kar bi najlažje ukinili. A kaj pa je majhen narod brez Pavčka, Minattija, Kobilice? Človek ne živi samo od kruha. Rabimo kulturo. No,glede na vse objave na facebooku-še bolj nujno rabimo tudi dodatne ure slovenščine (vključno z menoj).

zakaj blog?

Prijateljica me je vprašala, če še vedno pišem blog. Ja, ga pišem. Sicer pa niti sama ne vem zakaj. Od tega ne bom imela slave, niti dodatnih financ. Mogoče se bom koga dotaknila, še najverjetneje pa komu zamerila.

A pišem. Ker moram. Ker me določene ideje zbudijo sredi noči, ali pa me ne pustijo zaspati. Ker se pravi blogi napišejo skoraj sami od sebe. Takrat se zavem, da ne pišem le jaz, ampak sem samo neke vrste posrednik idej.

Spomnim se dveh zadetkov pred leti nekje ob Ljubljanici. Naslonjena na klopco sem ju poslušala ko sta razpravljala o tem, da njune ideje za muziko kar pridejo in da nimata pojma od kje pridejo. Sama pri sebi sem se smejala (in si mislila, da je verjetno razlog tudi kaka substanca). A čeprav nista bila čisto pri sebi, sta imela nekako prav. Smo samo neke vrste prevodniki. Podobno se spomnim Siddharte, ki je odgovarjala na vprašanja o nenavadnih besedilih. Pač pride kar pride.

Vesela sem, da to ni moj poklic. Ker navdih pride..ali pa pač ne pride. Pisati pod prisilo pa je težko. Zato samo upam, da se navdih čimvečkrat ustavi pri meni. Vmes pa bom brala druge. Saj nimam samo jaz kaj pametnega za napisati.

http://www.peterfilec.com/seznam-blogerjev