od brez sladkorja, do preveč sladkorja

Pred kakim tednom sem zelo optimistično začela to pot z manj sladkorja..

Potem pa smo šli na Madžarsko. In sem padla na celi črti. Madžari imajo zelo dobre sladice.In ne samo to-so tudi smešno poceni. Ko sem se lotila super slastnih makovih palačink z vanilijevo kremo, sem se spomnila na moj blog. In se začela smejati.

Na tem potovanju sem tudi ugotovila, da se ne mislim povsem odreči sladkorju. Ker zakaj pa so lepe stvari v življenju, če ne da jih rabimo? Vsekakor pa se ga bom skušala čimbolj izogibati. In se s čim tako dobrim le občasno nagraditi. Ne pa ves čas.

Tako trenutno pijem vodo z okusom po kumari, na kruhu pa imam namazane vse sorte mlečnih namazov. Nutelle ni. In če je ni na dosegu roke, je pač ne moreš pojesti (trgovine so pa sedaj k sreči zaprte).

Domače vode z okusom so presenetljivo okusne, poleg tega pa tudi vedno hladne ker čakajo v hladilniku.

Z malimi koraki proti cilju!

 

Advertisements

Tečke male

Kosilo včeraj na poti domov. Pred tem dretje naše najmlajše. Ker vožnja ni vedno prijetna za otroka, ki bi raje skakal okoli. Končno prispemo v gostilno. Starejša se odloči, da hoče imeti stolček za svoje igrače. Tega ji niti približno nisem mislila omogočiti, ker se mi ni zdelo smiselno. Pa je natakarica kar sama prinesla stol. In pliškota sta preostanek kosila kraljevala na svojem trip trap stolčku.

Potem pa je začela še mala. Nič ni bilo prav. Malo sva si jo podajala kot žogico, jo dajala nazaj v stolček (iz katerega je brž splezala nazaj), ponujala hrano, pijačo. Nič. Kdaj pride tako, da si najglasnejši v celi gostilni.

K sreči mož hitro poje. Vzel je tamali s seboj v igralnico. Jaz pa sem lahko pojedla.V MIRU! In potem je prišla natakarica in rekla: “kdaj so pa otroci res tečke male”. In še pohvalila moža, da jih je peljal malo igrat. Samo so res  kdaj tečke:) Rad jih imaš do neba, kdaj pa so sitni, tečni. Tako kot mi pravzaprav.

Tako je kdaj. In hvala za vse, ki nas vidijo takrat, ko nam gre najslabše in ne le, da ne obsojajo, temveč pokažejo še malo razumevanja.

Vem, da ni lahko biti natakar. Poleg tega služba ni bogvekako plačana. Vseeno pa lepa beseda lepo mesto najde. Nikoli ne veš, kako lahko nekomu polepšaš dan.

Ob tej natakarici sem hotela vsem povedati za to gostilno, ker ne samo da so prijazni, imajo zelo dobro hrano, igrala, sladice, parking, lokacijo. Hočem deliti naprej, ker v to verjamem. In mogoče bo v prihodnje na mojem blogu več sponzoriranih objav. Mogoče.  Vsekakor pa želim, da še naprej pišem o stvareh in ljudeh, ki me navdihujejo (če bom zato še plačana toliko bolje).

In gostilna? Če greste proti Štajerski priporočam. Mogoče bo tudi vam kdo polepšal dan. S hrano ali prijaznostjo. http://gostilna-grof.si/

 

 

 

kruta resnica v zgodbici o Sneguljčici

Ena izmed mnogih knjig, ki jih berem na mojem Kindlu, je tudi Mean mother. Nisem imela ravno “mean mother”. Vsekakor pa sama ne bi hotela biti preveč “mean mother”. Obenem pa prav tako ne mislim biti mama, ki vse dovoli. Nekje vmes bi bilo kar super.

Kakorkoli že. Brala sem. In je bilo ravno o Sneguljčici. V prvi verziji pravljice je bila sneguljčicina mačeha njena mama! Njena mama jo je hotela umoriti, ker jo je začela prekašati v lepoti. Potem so pravljico popravili,ker je to pač nezamisljivo, da bi  lastna mama bila nevoščljiva hčeri in ji želela kaj hudega. Ker v mitih o materinstvu je prostora le za odnose a la Gilmore girls-kjer je mama najboljša prijateljica s katero si lahko vse poveš.

Pa se vendar dogaja. Odnos med materjo in hčerjo je eden najbolj kompleksnih. V njem ne manjka ljubezni, pa tudi trenj, konfliktov, občutkov takšnih in drugačnih. Pomembno si je edino ta čustva priznati. In predvsem ne tekmovati v všečkih s svojo odraščajočo hčerko. Naj zmaga hčerka. Zasluži si to.

Pred dopustom…

gre pri nas vedno kaj narobe.

Tako sem bila v Berlinu  bolna in si kupila nek grippol. Naceloma res ne jemljem takih tablet, a sem hotela videti mesto. Preden smo sli v London, mi je hcerka opraskala oko. Tako sem si morala tudi tam dajati v oko zdravila. Italija je sla mimo dokaj brez tezav. Pred letosnjo Madzarsko, pa se je moz le dober teden prej poskodoval. Ze je izgledalo, da ne bo z letosnjim dopustom nic. Med bolnisko je imel moz planiran tudi ves dopust, zato sem se ze sprijaznila da je tako tudi vredu. Pa nam je vseeno le uspelo.

Da pa ne bi slo vse po planu,pa mi je uspelo v zadnjem tednu pokvariti kljucni pokrovcek pri fotkicu in uniciti kabel laptopa. Da tega, da sem mislila, da sem izgubila osebne izkaznice niti ne omenjam. Preiskala sem celo hiso in ze skoraj obupala..Potem pa sem jih nasla v predalu avta. Zadnji dan pred odhodom. Moja raztresenost vsekakor poskrbi, da mi ni dolgcas.

Uspelo nam je priti na Madzarsko. Racunalnik nam je na voljo ravno toliko,da smo v stiku s svetom. In to je dovolj. Pa lahko noc.

Ko imaš poln kufer

..je najbolj važno, da se zaveš, da imaš poln kufer.

In tako sta tamali sedaj pri atiju. Jaz pa sem si vzela nekaj časa zase. Čeprav sem dokaj potrpežljiva, mi je te čarobne sestavine začelo zmanjkovati. In preden bi začela svojo slabo voljo stresati na vse ostale, sem se umaknila.

In sedaj-jovo na novo. Starejša bo končno morala zaspati, z mlajšo pa bomo vztrajali dokler bo pač hotela biti pokonci.

V letalu morajo starši najprej dati masko sebi na obraz,šele potem otroku. Prav tako pa je pomembno, da starši poskrbimo zase, da lahko potem poskrbimo za otroke.

Kufer je sedaj malo bolj prazen. Grem se pridružiti igri. Glede na zvoke iz otroške sobe sklepam, da imata hčerki in mož žurko. Tudi brez mene se imajo lahko čisto fino 🙂

dan 2 brez toliko sladkorja (kot včasih)

Je šel nad pričakovanji. Ena izmed posledic novega režima je prijetna-poln hladilnik zdrave hrane. Spodnja polica v omari, kjer so živila pa tudi poka po šivih. Za trenutke, ko bi se mi zahotelo sladkorja imam na voljo raznorazne oreščke. In presenetljivo-čokolada še nedotaknjena počiva v hladilniku.

Mogoče ni smisel da se usmerim na to, kar nočem, pač pa na to kar hočem. Odrekati se je težko in naporno. Zapolniti praznino z nečim novim pa je bolje.

in sedaj? si bom počasi in z užitkom privoščila nekaj koščkov čokolade. Ker sem bila pridna.

 

Brez (toliko) sladkorja-dan 1

In sem začela. Prvi dan z manj sladkorja. Brez radikalnih korakov za začetek.  Sem si pa malo manj sladkala kavo. Ob njej sem pojedla malo manj piškotov.

Doma naredila nekaj majhnih sprememb. Majhne spremembe so sicer majhne, a so edine, ki omogočajo tek na dolge proge. Če se preveč zaženeš na začetku, ti rado tudi kmalu zmanjka energije. Tako sva si naredila vodo z okusom (kumarice, limona). Sladkih pijač že tako doma ne pijeva, sirupe ki se mešajo z vodo pa vedno.

Hčerko sem vrgla na finto, in je skupaj z menoj poskusila bolj zdrave kosmiče. Bili so ji celo všeč. Nekoč se jih bom lotila tudi sama po tem receptu https://oblizniprste.si/slastni-zajtrki/domaci-kosmici-za-zajtrk/

Na petrolu so bile oči lačne in sem skoraj že kupila kakšno čokoladico..Potem pa sem videla zapakirano sadno mešanico in se odločila raje zanjo. In je bila super. Ne samo zame. Hotela sem si jo privoščiti sama, potem pa sta hčerki kot dva lačna ptička skakali okoli mene..In sem dala še njima malo. Še bolje bi bilo, če ne bi bila zapakirana v plastiko, a to je že zgodba za drugič.

Mož pa itak-odkar se je lotil hujšanja, je zvečer solate. Res smo postali pridni. Na vsake toliko časa rabiš kak nov projekt. In delati na sebi je najboljša investicija.

Adijo, sladkor

Sladkor je povsod.

In zato ker je povsod, se nam le redko zdi, da je s tem karkoli narobe. Če samo pogledam domači merkator. Ogromno živil v njem je ali povsem nevtralnih ali pa zelo sladkih. Posebna polica s sladkimi pijačami in sladkarijami. Pa ni velika trgovina. Ponudba sladkih kosmičev je velika-kakšne zdrave alternative niti ni.

Poleg tega, ti sladkor ponujajo ljudje ki te imajo radi. In kako bi ti lahko ti ljudje hoteli škodovati? Saj te imajo ravno ti ljudje najraje?

In načeloma ni s tem obdarovanjem nič narobe. Raznorazne babice dajejo sladkarije, ker so bile le-te zanje nekaj posebnega. Spominjajo jih na takrat enkrat na leto/mesec/teden, ko so jih dobile. Ali pa na posebne dogodke, praznike. Želijo, da bi se isto posebno počutili njihovi vnuki-ti pa imajo še preveč sladkorja povsod..

Ko sem bila v Ameriki je bilo to le še bolj očitno. Zredila sem se za skoraj 20 kilogramov- pri približno isti dieti kot tu. Tam je bilo vse še bolj sladkano. Plus-priznam, ko imaš domotožje se še avtomatsko bolj oprimeš sladkih stvari. Zdelo se mi je, da izgledam na tej fotki dobro. A ko se gledam sedaj, šele vidim, kako sem bila zalita. Kot kak pujsek. Dejansko sem imela še malo bušija.

466193-R1-064-30A

Danes sem si kupila knjigo Adijo sladkor. Je ena tipičnih kuharic, ki kar poka od sestavin, ki se jih ne dobi v našem vaškem merkatorju. A upam da mi bo v navdih za eksperimentiranje po svoje.

Nevem, če imam toliko volje, da bi se povsem odrekla sladkorju za toliko časa. Prav tako ne vem, če si tega želim. Še vedno bi se rada kdaj posladkala s kako tortico ali spekla kaj sladkega. Bi bilo pa dobro, da bi bilo tega manj. Nekaj podobnega kot včasih. In tista čokolada od babice? Verjetno jo bom pojedla. A upam da v enem mesecu in ne v enem večeru

 

Ko grem kam od doma sama s hčerkama (ali mama #ustavise!)

Glavna misija današnjega dela je bila izdelava osebnih izkaznic za moji mali dve.

Dan se je začel tako, da bilo je vse podobno prej mission impossible kot  družinskemu odhodu po opravkih. Najprej sem, kot kaka nabiralka, nabirala oblačila vseh po stanovanju. Ena so bila še na stojalu, druga v sušilcu, tretja na ogromnem kupu v sobi. Potem pa seveda – se kaj zgodi. Na oblekici vidim luknjico. Ok, iščem drug outfit. Začnem likati. Crkne likalnik – oziroma začne bruhati eno tako rjavo vodo. Ena oblekica umazana.  Ok, iščemo drugo oblačilo. Končno vse urejeno. Gremo zajtrkovati.

Vse pripravim, grem malce stran od mize… In bum! Dojenčica stresla ves čokolino! In po njem že veselo riše. Super no. Grem brisati vso zmedo… in je dojenčica že z roko v kosmičih od starejše. Mislila sem, da bi šli ob devetih od doma… Na koncu smo končno odšli ob 10h. Vzeli bi s seboj še doodle bag – pa se je pokrovček zgubil bogvekje. Previjalna torba pa je ostala v moževem avtu.

Vsaka mora se enkrat konča in tudi ta se je. Pri fotografu nas je sprejela prijazna fotografinja in nas slikala za osebno. Na občini smo opravile v petih minutah. Plačale smo položnice,  opravile še par stvari in si vzele zaslužen odmor.

Šle smo na kavo! Kjer ne vem kdo je bolj užival. Hčerki sta brodili po vedru z igračami, sama pa sem si privoščila ledeno kavo. Pustila sem, da se je čas malo ustavil. Da se nam ni mudilo. Da sem bila lahko res z njima 150% in uživala v njuni družbi.

Čeprav po instagramu kar mrgoli od slik kav, kofetkanja v moji hribovski mentaliteti ni. Če že gremo v mesto, je ponavadi treba hiteti nazaj in vse čimprej opraviti. Podedovala sem malo genov od mame, ki se ne zna ustaviti in je ves čas v pogonu. Še dobro, da sem spoznala moža. Ta me je navadil, da se svet ne bo podrl, če si privoščim malce odmora. Tista kava je vedno vredna več kot en euro. Mami v sebi dopovem, da se mora ustaviti in tudi če tiste pol ure obmirujem, bom na koncu še vedno imela vse narejeno. Zraven vsega pa bom domov prišla dobre volje, kar pa je bistvenega pomena za mojo družino.

Pri prvi hčerki se spomnim, da sem potrebovala 8 mesecev, da sem začela biti povsem sproščena, ko je bilo treba kam iti z njo in odhod od doma zame ni predstavljal dodatnega stresa. Ne vem koliko časa bo še trajalo, da bo odhod z obema povsem brez stresa. Vsekakor pa upam, da si bomo privoščile še veliko dogodivščin tudi samo me punce.  Z atijem pa sploh.

images

 

 

Presladko življenje

Sem človek, ki poje preveč sladkega. Kot verjetno tipična ženska. Zato sem se tega dokumentarca na Slo1 lotila malo z zadržkom. Ne pijem, ne kadim, redno se gibam-naj se odrečem še tej edini razvadi?

Odrekla se ji verjetno ne bom. Škodilo pa mi verjetno ne bo, če ga bom pojedla malo manj. Morda bom svoje sugar-free dogodivščine delila tudi na blogu. Mogoče nama bo ravno takšno prehranjevanje omogočilo še bolj zdravo življenje (in možu pomagalo pri hujšanju). Kdo ve. Ideja je nora, ampak všeč so mi nore ideje-tudi če jih potem ne izpeljem.

https://www.rtvslo.si/kultura/film/dokumentarec-o-sladkih-pasteh-presladko-zivljenje-na-tv-slo-1/407481