oda Boštjanu Cveku

Tole danes je spet malo ukradeno. Ampak kaj pa naj, če je tako dobro napisano.
Sama ga nisem poznala. Edino na vsake toliko časa sem ga videla v Gabrijelu. Vseeno pa se spomnim da sem ponosno brala članek o njemu v Mladini. Najbolj ponosna pa sem bila ko sem v New yorku govorila z Lenartom Krečičem (pojdite na njegov koncert, by the way) in mi je pripovedoval, kako so skupaj rihtali prvi Jazz Cerkno. In o tem kako so se celo večnost vozili v ene božje rovte (jep, tam smo doma ;)). Prav tako sem bila ponosna, ko sem na Jazzu Cerkno videla vse vrste ljudi. Takih malo drgačnih, ne ravno povprečnih. Iz vseh koncev in krajev. Sicer sem imela smolo in sem pristala tudi na zelo naprednem super alternativnem jazzu,ki ga niti približno nisem mogla dojeti. Ampak atmosfera je bila pa super!
Letos nedvomno spet pridem. Iz spoštovanja do tega moža, ki je začel nekaj tako velikega. Občudujem, da se je sploh odločil za tako potezo. Jazz in Cerkno namreč nimata kaj veliko skupnega. Ampak iz najbolj norih idej, nastanejo najboljši projekti.
Vsi imamo neko potrebo da bi naša zapuščina živela dlje od nas. Večina to uresniči s svojimi potomci. Nekateri pa s svojo kreativnostjo. Upam da bo Jazz Cerkno še dolgo živel. Se vidimo maja!
 prenos
Cvek raku( http://www.zarolaj.si/reportaze/za-vedno-jazz-cveku-v-spomin)
Naj ti bo. Zadnja bitka je tvoja. Končna zmaga? Niti slučajno. Kino Šiška je poln, veš. Da to še nič ne pomeni, praviš? Motiš se. Kako zelo se motiš. To pomeni, da obstaja upanje za slovensko glasbo. To pomeni, da se z isto trmo, kot sem se v preteklih letih jaz, bori za dobro muziko več deset, sto, morda celo tisoč ljudi. Zgolj ena bitka je izgubljena, nič več. Spomin bo ostal. Nobene nepotrebne patetike nočem, ne smilim se sam sebi, nikoli se nisem, rad bi le, da festival preživi, da bo Cerkno še leta zarisano, kaj zarisano, vžgano v zemljevid Evrope, ko bo govora o kvalitetnih jazz festivalih. Koncertno sušo smo v preteklosti pretrgali, prelili solz in znoja na kupe, da bi obstali. In smo! Smejiš se? Prav, v bistvu mi je zdaj vseeno. Moj cilj je dosežen.”
“Kino Šiška je nabit z dobro energijo. Ljudje ploskajo, poglej, Ani in Janiju, Tokacu in klapi, mojim domačim brassistom, Goranovemu močnemu vokalu. Ljudje so prišli z vseh koncev Slovenije, da bi užili slovensko glasbo! Ljudje se pogovarjajo, poslušajo, rokujejo, objemajo, ljudje se nasmihajo eden drugemu iskreno, iz srca. Vidiš, to je ena od mojih malih zmag. Ni res, da se ne da. Gabrijel in njegovo ime, ki nekaj pomeni med jazzisti, sta dokaz, da JE mogoče! Če ne jemlješ vsega za samoumevno, če ne vzameš besede “ne«” za odgovor, če se ne pustiš povoziti sistemu, ki žre vse, kar je nadpovprečno, izstopajoče, dobro, kvalitetno. Veš, vsi tisti bendi, ki jim je Gabrijel pisal zgodovino? Vse črno bele in barvne fotografije, vsi plakati, vsi spomini, vsi živi nastopi in tonske vaje, vsak, ki je kdaj bil pri Gabrijelu? Veš zanje?
Kino Šiška je nabito poln, sem to že omenil? Da se hvalim s tem, si prepričan? Dokaz, da me ne poznaš, da me nikoli nisi in me nikoli ne boš, čeprav si sunil predvčerajšnjim tako močno, da je telo popustilo. Glasba ostaja in posamezniki, ki ji bodo vedno prisluhnili. In posamezniki obstajajo, ki se bodo vedno borili, da bo slišana, četudi ne nujno sprejeta od vseh. Da je določena simbolika v tem, da je prišel poslednji sunek ravno nekaj ur pred koncertom, posvečenim meni, meniš? S tem se celo strinjam, ne boš verjel. Ker, veš, moja poslednja želja je izpolnjena. Celo TI tega nisi mogel preprečiti. Izpeljal sem svoj véliki koncert. Ti zaupam še nekaj? Ne bo zadnji. Nočeš več poslušati? Razdražen postajaš, kajne? Ker si ti tisti, ki mora vedno imeti prav. Ker si ti tisti, ki jemlje vedno mlajše, ljudi na vrhuncu moči, ljudi, ki bi lahko še ogromno dali družbi, svetu. Ti si tisti, ki mora na koncu zmagati, kajne? Prav. Prepustil sem ti poslednjo bitko. Vojna niti slučajno ne bo tvoja.
Kino Šiška je poln, veš.”
Advertisements

misli neke mame

Prav neverjetno je, kako so določene izjave mam okoli mene
ostale v moji psihi. Tam so ždele nekaj let, sedaj pa so prišla spet na plano.
Ena od takih je bila tudi izjave Cecilie v času ko sem bila
varuška. Rekla je da ni nikoli enostavno. Niti ko je dojenček niti kasneje. Samo
drugače lepo in drugače zahtevno.Do takrat sem naivno mislila da so problemi
potem, ko so otroci najstniki, sicer pa je vse eno samo med in mleko. Hm, niti
ne. Sicer pa niti ni nič čudnega če sem tako mislila. Podobe srečnih družin na
vsakem kartonu mleka se vtisnejo vate.
Ta mama je bila Cecilia. Spoznala sem jo ko sem bila varuška
v ameriki. Pogumna ženska. Ob njej sem se veliko naučila. Tega kako je biti
samohranilec težko. Saj sem vedela da to obstaja, a dokler ne spoznaš koga ki
dejansko gre skozi to vsak dan, ne moreš povsem razumeti. Prav tako mi je
povedala o svoji odločitvi da gre stran. O tem, kako lažje bi bilo ostati v
slabem odnosu. Čeprav je bil odnos slab, ji je kljub temu omogočal streho nad
glavo, toploto, plačane račune. In je vseeno šla, čeprav ni vedela kako bo. In
tako je delala kot natakarica v francoski restavraciji.
Upam da je sedaj srečna. Kdo bi vedel kje je. Morda pa rabi
danes kakšno dobro misel in bo moja šla tja do nje. Kdo ve. In kot mi je
pokazala eno knjigo-there is no such place as far away. Čeprav je nisem videla
že leta, je spomin nanjo še svež.
Pa lep večer

thumbnail_600x300_crop

Sem en mičken Charlie Hebdo

Sem en mičken Charlie Hebdo

Res težko rečem, da sem Charlie Hebdo. Ampak odkar pišem blog, sem vsaj minimalno tudi sama povezana s svobodo govora. Sicer nekaj podobnega kot so ene misice v Lady »pevke« (pa čeprav nisi nikoli slišal zanje), povezane z U2 in Laibach. Ampak ja, nekaj čisto majhnega me le  povezuje tudi s tem Charliejem.

Niti približno se ne moreva primerjati po risanju. Sama znam narisati le rožo. Niti po drznosti. Upal si je očitno narisati vse, kar mu je padlo na pamet. Ne glede na to, komu bi se utegnil zameriti. Sama niti približno nisem tako pogumna. Šele pred kratkim sem svoje misli spravila med širšo množico. Prej sem pisala skrita pod psevdonimom.

Sedaj ko pišem blog, pa sem mu vsaj malo podobna. Čeprav se še vedno samo-cenzuriram in nisem žaljiva. Pomembno pa mi je, da lahko pišem. Da o stvareh,ki so mi pomembne razpravljam tudi na ta način in potem svoje misli pošljem v svet. Vedno se najde kdo, ki me pohvali, ki me z všečkom poboža. Verjetno pa se s pisanjem tudi komu zamerim. Komu ki želi, da bi razmišljala drugače. Ali ki si želi, da bi razmišljala tako kot sem včasih. Verjetno je vsaj eden ki mu grem na živce. Tudi Charlie jim je šel. In je potem res šel rakom žvižgat. A ostal je zvest samemu sebi. In to je največ kar lahko storiš. Mislim da je enako pri vseh kreativnih stvareh. Ne pišeš ali rišeš le ti.  Kdaj se mi zdi, da bloga ne pišem sama, ampak da blog piše mene. Da so mi dane ideje kot dar in da te ideje potem posredujem naprej. In verjetno je bilo pri njemu podobno. Sploh če je to iskreno počel.

Edini problem ki sem ga imela pri vsem tem je bilo, da kritiziral tudi religijo. Jaz pa sem tudi vernik. Sicer ne ultra ortodoksni in fanatičen, bolj liberalen, a vseeno-vernik. Ni me ravno prizadelo, ni mi pa tudi bilo vseeno,ko sem npr. videla podgano v Marijinem naročju (Strelnikoff) in zažiganje križa v Strunjanu. Ene stvari mi v svetu, kjer ni nič več sveto, še vedno ostajajo svete.

Premišljevala sem torej,kako bi rešila to dilemo. In je dokaj preprosto. Če kdo kaj ustvari, pa je nekako proti moji religiji, to vsekakor ni moj problem. To je v prvi meri problem lastnika. Če dela nekaj res narobe, in če Bogu to res ni všeč- no, ga bo že on kaznoval za to. Morda pa se bo nasmejal. Kdo ve, morda ima celo smisel za humor. Vsekakor ne rabi mene, da ga pokončam zaradi tega.

Če pa je kdo kreativen, satiričen ali kaj podobnega čez nas kristjane, pa ne vidim v tem nič narobe. Smo samo ljudje, polni napak. Ki jih dostikrat lažje vidijo drugi. Še posebej ker imamo velika merila, naši rezultati pa so dostikrat majhni. Na žalost velikokrat govorimo eno, delamo pa drugo.

Počivaj  v miru Charlie H.

enhanced-buzz-wide-9843-1420714419-18

enhanced-buzz-wide-2731-1420724678-8

o tragedijah

Zdelo se mi je, da je bilo tragedij, malo hujših udarcev usode lani že dovolj. A sem ravno prej slišala še za eno tako kruto novico. Ni se zgodilo meni, niti komu od mojih najbližnjih, bolj kolegici. A je še vedno grozno. Tej osebi sem hotela napisati mail. Pa sem obstala pol ure pred zaslonom, ker nisem vedela kaj bi sploh lahko napisala.

Življenje je res skrivnost. Ni jasno zakaj dobimo vse blagoslove ki jih dobimo, niti zakaj nekaterim zadaja take krute udarce. Nič kaj veliko ne moremo narediti. Lahko skušamo biti drugiim v oporo. In lahko začnemo delati pospešeno delati na svojih projetktih. Ker je življenje dragoceno in ni nič jasno kaj nas čaka jutri (90% verjetnost, da bo en čisto navaden dan in možnost, da se nam življenje že jutri obrne na glavo).

Naj počiva v miru.

moja novoletna poslanica

Med brskanjem po spletu sem naletela na to pesem in jo poklanjam vsem. Še posebej ženskam.

Pospravljajte-če se Vam ravno zazdi. Sicer pa si v prihodnjem letu vzemite čimveč časa za opazovanje lepot okoli sebe, za čas z otroki in prijatelji, naravo in vse drugo lepo..

Ko bomo tik pred tem, da tudi sami postanemo prah, bomo bolj veseli teh stvari. Kot vseh uspešno opravljenih pospravljanj. Življenje je kratko. Sama bom raje pustila da se nabere malo več prahu in bom več s hčerko.

Sicer pa vsem želim vsega dobrega! Hvala ker me berete.8000krat si je nekdo vzel čas, da je prebral kar nosim v glavi. In to cenim.

 

 

Dust If You Must

by Rose Milligan

Dust if you must, but wouldn’t it be better
To paint a picture, or write a letter,
Bake a cake, or plant a seed;
Ponder the difference between want and need?

Dust if you must, but there’s not much time,
With rivers to swim, and mountains to climb;
Music to hear, and books to read;
Friends to cherish, and life to lead.

Dust if you must, but the world’s out there
With the sun in your eyes, and the wind in your hair;
A flutter of snow, a shower of rain,
This day will not come around again.

Dust if you must, but bear in mind,
Old age will come and it’s not kind.
And when you go (and go you must)
You, yourself, will make more dust.

DSC_0160

https://d19tqk5t6qcjac.cloudfront.net/i/412.html