O treh tatovih Božiča (in kako se Božič ni dal)

Najprej je bil Božič. Vse od pokristjanjevanja slovencev nas je razveseljeval. Za kmete je bil to poseben dan. Kljub temu, da niso imeli veliko-takrat ni ničesar manjkalo. Bil je svet dan. Nekaj posebnega svetlega in lepega.

Potem je prišel komunizem. Božič ni bil več uradni praznik. Ljudje so imeli zaradi praznovanja več ali manj težav. A so ga vseeno praznovali. Tast je šel k polnočnici, naslednje jutro pa navsezgodaj že pred peto v službo. Ker je bil napol prepovedan je imel še svoj poseben čar. Prepovedano je vedno najslajše.

Potem pa je prišel kapitalizem. Božiča ima polna usta. Trgovine se šibijo od raznoraznih božičkastih stvari že od oktobra dalje. Pesmi so polne božiča. Božič sem, božič tja. A vseeno tale božič nima veliko skupnega z Božičem. Postal je družinski praznik, svoje bistvo pa je kar nekako izgubil. In potem človek sploh ne ve, kaj praznuje. Lahko je tudi družinski praznik, lahko je različne stvari za različne ljudi. A vseeno je to najlepši krščanski praznik. Adventni venček je prav tako povsod, a se le redko uporablja za molitev. Skratka božič je in ga ni. Še vedno se ga da doživeti, a je zaradi hiperinflacije božiča v vseh oblikah težje.

In tretji tat? Moja služba. Ko sem delala  v šolstvu, sem bila prosta vse počitnice. Toooliko počitnic! Sedaj delam v zavodu in tam mora biti kdo tudi med prazniki kdo dežuren. In tako sem delala danes in bom jutri. Na začetku sem bila kar malo žalostna. Kakšen božič pa bo to? Božič brez polnočnice in vsega ostalega kar spada zraven?

Danes pa sem se vozila iz službe in poslušala božične pesmi. Nekaj nežnega toplega svetlega, ki se me dotakne vsak Božič, se me je dotaknilo tam. V avtu, sredi poti. Ugotovila sem, da mi nihće ne more vzeti Božiča. Kjerkoli že bom, se bo rodil Božič. Samo prepustiti se moram in narediti iz vsega najboljše. Bog prihaja v štalo. Prihaja tudi v vse situacije kjer sem. Ni treba, da so situacije popolne. Štala tudi ni bila.

Božič je nekaj magičnega. Predvsem zato, ker si enkrat v letu pustimo gledati spet z očmi otroka. In če gledaš tako, je vse magično.

Vsem želim lep Božič. Praznujte ga tako kot želite. Vsem vernim želim, da bi se Vas globoko dotaknil, vsem ostalim, da bi se vas dotaknili stiki z vsemi ljudmi,ki jih imate radi!

download (1)

Advertisements

Kdo je zdaj tu nor?

Danes sem delala. Kar malo kolca se mi po časih, kjer so bile počitnice parkrat v letu (da poletnih sploh ne omenjam). Vikendi pa so bili sploh off-topic.

No, sedaj ni nič več tako. In ne samo da sem danes delala. Delala sem na enem težjih oddelkov.

In ja. Bilo je res težko. Diagnoze so pisane in smešne. Oziroma bodo smešne, ko bodo enkrat pri kavi vir anekdot. Ker nočem preveč kršiti osebnih podatkov lahko rečem, le, da je eden reden gost policije, drugi bi pojedel še kaj razen hrane, eni se ne bi premaknili, spet drugi pa bi ušli.

Ampak sedaj ko je konec in ko sem doma, sem predvsem vesela. Vesela, da sem zmogla. Da sem zmogla biti in potrpežljiva in stroga. Da sem zmogla vse pripeljati do doma. Da so nam ljudje pomagali po stopnicah z vozičkom in da smo videli Miklavža ter da nam je ta dal darila. Če sem zmogla ta dan-le česa vse sem še sposobna?

Potem, ko jih je večina že šlo spat, sem z enim od njih še gledala televizijo. Hotel je gledati šport in sva gledala plavanje. Za šport nam vsi vbivajo v glavo, da je nekaj zelo pomembnega. Celo poseben oddelek poročil je namenjen športu. Šport se je predvsem razvil v prehodu v industrializirano družbo, kjer ljudje niso bili več tako fizično aktivni kot prej ko so ob delu z zemljo aktivno preživljali cele dneve. Meni pa se profesionalni šport še vedno zdi potrata vsakega časa in denarja. To ni več rekreacija. Gledala sem vse tiste ženske plavalke, (zaradi vseh treningov in morda še kakšnih dodatkov že skoraj povsem možače) in si mislila-seriously? Tak trud, da si par sekund boljši. In če par sekund zaostajaš si že zadnji. Sodniki so resno hodili gor in dol in jih gledali. Pobiralci brisač so nosili brisače in hiteli. Meni pa se je vse zazdelo tako trapasto. Zakaj že to delamo?

Res sem bila na posebnem oddelku. Ampak dostikrat smo tudi mi “normalni” posebni.