prepdpraznična mrzlica

Na ta blog se spomnim vsake praznike. Ker je Ana Pavec tako lepo napisala. Prazniki so namreč za ženske poleg vsega običajnega dela polni dodatnih priprav, peke, čiščenja in ni da ni. A bistvo praznikov ni v tem.

Sama si bom tudi te praznike čimbolj poenostavila. Čimveč stvari bom izključila iz seznama. Če bi danes naredila vse na svoji to-do listi, gotovo ne bi tako uživala pri ustvarjanju s pirhi ( ko bi že prišlo do tega, bi bila najverjetneje že sita vsega). Tako sem raje naredila manj, pa tisto bolje.

Vsem želim lepe praznike. Hvala ker me berete!

Včeraj sem na kmetijo, kamor hodimo po mleko, šla povprašat, ali imajo še kaj domačih jajc za pirhe in gorenjsko prato, ki je tukaj v navadi. Kot pričakovano jih niso imeli, saj jih bodo sami za veliko noč veliko porabili. A s staro mamo in teto, ki sta bili po svoji navadi pri skupnem opravilu, smo poklepetale o običajih ob veliki noči in kaj to pomeni za ženske. Dotaknilo se me je priznanje stare mame, da se praznikov zaradi obilice priprav prav nič ne veseli. Ob množici dela je, roko na srce, nemogoče pripraviti vse popolno. Spomnila se je, kako je nekega aprila jokala na veliko soboto, ko so drugi sadili krompir, ona pa se je ves dan trudila s potico, ki ji na koncu ni uspela.

Mamice sicer (morda) nimamo kmečkih opravil, imamo pa zato dojenčka ali malčka ali več otrok, bo katerih je že navaden dan lahko izjemno naporen, kaj šele, če dodamo priprave na praznik.

Kaj se lahko naučim iz tega? Ali je res treba, da sem sužnja predstav, kako moram vse narediti za veliko noč? Kaj lahko storim, da si olajšam breme? Kateri kriterij, ki je le prazen običaj brez pomena za dobro počutje v naši družini, lahko spustim, da bodo velikonočni prazniki zares veseli?

Advertisements

o grenko-sladkih praznikih

images (3)Res se veselim teh praznikov. Zadnje tedne sem delala od jutra do večera-samo kredo so čez dan zamenjale hčerkine igrače in zvečer računalnik s pripravami za šolo in drugimi obveznostmi.  I sooooooooooo need this.

Obenem pa zadnje čase nosim s seboj kar nekaj težkih zgodb. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo vsepovsod, pa je drugače, če vse stiske nosijo s seboj tudi imena in priimke oseb, ki jih poznaš. Boljše ali slabše.

Ko sem danes premišljevala o tem, mi je šlo skoraj na jok. Kako imaš lahko lepe praznike,če ti ravno pred njimi tragično umre mož? Kako imaš lahko lepe praznike, če se te starši odrečejo in te oddajo zavodu?  Če nekdo+ v tvoji  družini naredi samomor? Kako lahko lepo praznuješ, če ne moreš imeti otrok, vsi pa govorijo samo o družini gor in dol ter tja in sem?

Bolj ko sem premišljevala, več takih posameznikov sem našla, katerim+ bodo ti prazniki lahko še težji. Najraje bi se multiplicirala in postala Božiček, ki bi delil taka ogromna, nemogoča darila, ki se jih ne da stlačiti v škatlo.

Če se bi jokala cel Božič, ne bi bili Božiči teh ljudi nič lepši. Lahko sem edino hvaležna za kar imam, kaj zmolim za tiste, ki so mi dlje in naredim kaj dobrega za tiste, ki so mi bližje. Lahko mi pač pogled seže dlje od lastnega popka, In to je tudi to.

Kljub temu, da jim bo morda med temi prazniki težko, pa upam, da jim bo prinesel Božič s seboj tudi novo upanje. Ker ga vsi tako potrebujemo.

Spomnite se kakega človeka, ki mu prazniki ne bodo ravno lepi. Pa ne samo sedaj.

O foušiji

Foušija se mi nikoli ni zdela hud problem. Morda ker se nisem z njo ravno identificirala. Vsekakor sem tudi sama prišla v stik z njo. Ampak takrat sem skušala najprej razumeti, zakaj me  to sploh moti  Dostikrat je bilo že to dovolj, da me je zavist minila. Sicer pa sem jo vzela kot signal, da moram nekaj narediti na tistem področju kjer sem fouš.  Ali pa se naučiti sprejeti svoje potenciale in zmožnosti. Če zavist vzameš na tak način,, ali morda celo  kot spodbudo za tekmovanje s samim seboj, je lahko res pozitivna.  Sicer pa je uničujoča. In se lahko ves čas zgolj trudiš da onemogočiš vse in vsakogar, da ne bi bil kdo boljši od tebe. Kar pa je sila jalovo in žalostno delo.

Zadnje čase  sem opazila kar nekaj slednje. Kdaj sem si samo želela, da bi se kdo veselil kakega dosežka z menoj. Ne, da bi se hvalila, samo vesela sem bila  in sem  hotela deliti to naprej. Potem pa sem jo zagledala. Green eyed monster v očeh drugega.
Zadnjič sem jo res videla. Zdelo se mi je, kot da se je čas ustavil. V delčku sekunde sem prav videla kako se je tej osebi povesil nos,ker sem nekaj speljala super dobro. Videla sem, kako ni mogla izreči pohvale, ampak se ji beseda kar
ustavila v grlu. Čez nekaj časa pa je moj dosežek minimalizirala. Da bi se sama počutila bolje.
Biti fouš meni sploh nima smisla. Nič posebnega nisem. Imam svoje talente in svoje posebne potrebe. Najboljši občutek je, ko si res vesel če gre drugim bolje. Ker je tako za vse boljše. In ker si lahko tako večkrat vesel.

Želim si, da bi vsi znali zavist izrabiti na pozitiven način. Kot še večji trud in prizadevanje, da bi tudi sami dosegli karkoli česar si želimo pri drugih.

prenos (5)

ko bo….

Tole danes ni moje. Spet sem ukradla nekaj s strani Ane Pavec. Lepo je, ko vidiš da gre še nekdo skozi vse stvari kot ti. Sicer sem o tej temi že pisala. A očitno je to lekcija ki jo moram ponavljati vse dokler se je ne bom naučila

Naredila bom to, šla bom tja, pokličem te, obiščemo vas, ustvarjala bom, igrala sem bom, poslušala bom, brala bom, ko:

  • bodo otroci zdravi,
  • ne bo nič pomembnejšega prišlo vmes,
  • bom lahko kupila x,
  • se bom naspala,
  • bo otrok zaspal,
  • bom imela končno mir,
  • bodo otroci zrasli,
  • ne bova skregana,
  • me bo nekdo prosil za to,
  • bom imela pospravljeno,
  • bom imela čas,
  • me nihče drug ne bo potreboval,
  • bo novo leto,
  • bo idealna priložnost.

Ali prepoznaš vzorec? Casey Truffo je v nekem intervjuju tako odlašanje, prazne obljube imenovala “travma drama” in s tem hotela ponazoriti, kako imamo še posebej ženske v vsakem trenutku nešteto oteževalnih okoliščin, zaradi katerih se ne moremo lotiti tistega, kar bi si želele. Vedno bo nekdo, za katerega je treba skrbeti, vedno kaj, kar ne bo idealno.

Danes sem se že:

  • odločila za sprehod, čeprav imam doma bolnega otroka (15 minut na soncu in svežem zraku, medtem ko ga je varoval mož),
  • med pripravljanjem zajtrka zapisala na listek, kaj vse želim zajeti v elektronskem odgovoru sodelavki,
  • zamotila otroka s pomito plastenko, brizgalko in žličko od zdravila,
  • med dojenjem in uspavanjem razmislila o tem, kaj želim napisati,
  • ko je otrok zaspal, sem šla mimo zapackanega ogledala in polnih stojal suhih cunj k svojemu pisanju.

Želje si velikokrat predstavljamo kot utrinke, zvezde. Ali se ti vidijo, če ni noči in teme? Zakaj potem mislimo, da lahko sledimo svojim željam, ko je idealen dan?

I have a dream

…kot ga je imel tisti Martin tam nekje.
Le da v mojih sanjah skupaj za roke hodijo moji “posebni” in drugi navadni otroci. Moje sanje se vsak teden uresničujejo s skupnim vrtnarskim krožkom. Tam po zemlji rijejo in eni in drugi.
Začetek je bil malo negotov. Vsi so se malo gledali in držali vsak zase. Potem pa se je kar naenkrat začelo. Ogromno vprašanj. Vse jih zanima! Kako se sporazumevamo, kako je če ne slišiš, kaj je epilepsija,zakaj en učenec samo ponavlja, ali so taki od rojstva.
Vsak torek mi je vrtnarski novo razodetje. Vesela sem njihove radovednosti in sprejemanja. Iz takšnih otrok bodo upam zrastli odrasli, ki ne bodo pogledali stran, ko bomo šli na sprehod, ampak bodo rekli-taki ljudje so super
 I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: “We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal.”

I have a dream that my four little children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character.

I have a dream today! (m. l. king)

prenos (4)