O gazi, evoluciji odnosa do Judov, pashi, Hanuki in še čem.

Moj prvi stik z Judi je bil (po pretresljivem, grozljivem, branju stare zaveze) verjetno ko sem slišala za koncentracijska taborišča. Težko sem si predstavljala, da te nekdo da ubiti. Samo zato, ker si pač tak kakršen si. Ne da bi naredil sploh kaj narobe. Brala sem Anno Frank in obiskala Auschwitz. Spomnim se dokumentarca o enem slovenskem pravičniku,ki je reševal Jude. Glede nato da sem defektolog,  sem do judov avtomatsko zavzela pozitivno stališče. Uboge žrtve. Poleg tega so mi bili simpatični še zato, ker smo nekako sorodniki v religiji. In to je bilo to. Kaj veliko judov ni tu okoli, če pa že so, so bolj eksotika.

In potem sem šla v Ameriko. Spomnim se, da sem bila enkrat v knjižnici. In videla knjigo-The biggest jewish city in the world. Na njem pa New york. In mi je bilo hitro vse jasno. Da je v Ameriki veliko judov, da so vplivni, in da Amerika ne bo tako nikoli priznala Palestine.

Sicer pa sem spoznala tudi veliko judov. S prijateljico judinjo sva hodili ob sredah na kavo. Spomnim se, kako je bila vesela da tam dobi vse od doma. Svoje časopise, kosher hrano. Skupaj sva jamrali o najinih host families. In seveda fantih. Tudi o Izraelu in o tem kako je živeti tam.

Spomnim se, da sem bila s prijatelji judi tudi na nekaterih praznovanjih. Posebej se spomnim praznovanja Pashe. Kako smo sveto pismo brali od desne proti levi, neke nove povsem nenavadne hrane, igric otrok. Bila sem počaščena, da sem bila lahko z njimi. Zdelo se mi je tako ekumensko od mene in kar videla sem svoj svetniški sij J

In sedaj se je zgodila Gaza. Če smo čisto natančni, so problemi na tem območju že odkar pomnim. Morda se me je sedaj vse bolj dotaknilo ,ker sem mama. Ker so družabna omrežja (no, vsa razen facebooka) super aktivna in ker imam več časa. Dejansko sem se ob vsem tem počutila kar malo nelagodno. Po eni strani visoko cenim jude. Po drugi pa se ne strinjam najbolj s celotnim konceptom judovske države, sploh pa tega aktualnega nasilja.  Vem, da je vsaka vojna več kot le črno-bela. Da ima tudi Palestina svoj Hamas in da je stvar kompleksna. Vsekakor pa moram biti na strani šibkejšega. Vedno. In sedaj je to Palestina. Sicer pa je pomembnejše kot to, na kateri strani si, da si ZA mir.

Pri vseh takih tragedijah se zdi, da ni možno narediti nič. A vseeno vidim vsaj tri stvari ki jih lahko vsak naredi. So po vrednosti 0,000000000000000000000000000001 dejanskega vpliva na izid. A vseeno. Če lahko narediš 0,00000000000000000000000000000000000000001 je bolje da narediš to, kot pa sploh nič.

  1. Ste gledali The Secret? Vem,vem, malo new age. A mi je bil všeč. Ne mislim, da ravno vse drži. Nekaj je bilo govora, o tem, da ima vsaka misel svojo frekvenco. In torej če bo miljone ljudi po celem svetu mislilo na mir… Kdo ve kaj se utegne zgoditi. Takrat ko je bila napovedana vojna za Sirijo, je papež sprožil molitve za mir v Siriji po celem svetu. Do vojne ni prišlo (kažin pa je še vedno dol.a to je že druga zgodba)
  2. -Se udeležite kakega protesta. Sicer ne vem koliko jih je še v Sloveniji. Če pa ste kje v tujini-v vseh večjih mestih Evrope so potekali. To nič ne spremeni, a je znak, da smo z njimi, da jih nismo pozabili, da trpimo skupaj z njimi
  3. Bojkot izraelskih stvari. Po internetu je že krožila veriga, da paziš, da ne kupis nič s črtno kodo 729 na začetku. Vem, da bo to tudi prizadelo še druge nedolžne ljudi. Ampak ta vojna jih je tudi. Tako preprosto je. Prijatelj je moral kupiti korenje. Imel je na izbiro izraelskega in enega drugega. In je izbral raje tega. V vsakem primeru pa je najbolje izbrati lokalno. To pa velja v vsakem primeru.

 

To pišem. Ker moram pisati. Za vseh tisoč ljudi ki je umrlo v tem tednu. Včeraj sem že upala, da bo prišlo do premirja. Zaman. Upam da se kmalu reši. Vsaj za silo.800px-Not_in_our_name_Jews_Oppose_Israels_Wars

Advertisements

o sreči in srečanjih v nesreči

is

Pred časom me je pretresla ena žalostna zgodba. Čeprav se me ni neposredno dotikala, sem se jokala vsaj pol ure. Dogodek me je resnično pretresel. Še več. Počutila sem se kar malo krivo, ker mi gre vse tako po maslu. To je baje neka značilnost nas slovanov. Pa verjetno tudi nas kristjanov. Da nismo povsem srečni, če nismo tudi malo nesrečni. Bil je torej četrtek in zdelo se mi je da mi gre predobro.

V petek zjutraj pa me je klicala mama. Z vestjo, da se je ata huje poškodoval in da je na intenzivni. Spet sem se jokala. Tokrat zaradi sebe. Samo en dan, pa se ti življenje lahko povsem  obrne na glavo. Nekako sem preživela tista dva dneva dokler ni začelo iti na bolje. Še dobro, da je bil tisti vikend tud naš glavni gasilski dogodek. Brez podpore gasilcev bi bilo vse le še težje.

Stvari so potem kmalu šle na bolje. In prejšnji  petek je prišel domov. Čaka pa ga še dolga pot okrevanja. Tokrat se je zgodba srečno končala. Kdo ve, morda se naslednjič ne bo. Ob vseh tragedijah ki se dogajajo po svetu je malo nesmiselno se vprašati zakaj se je to zgodilo ravno meni in mojim bližnjim. Zakaj pa ne meni in mojim dragim? Ob vseh tisočih boleznih ki so uradno priznane, težavnih odnosih, revščini, brezposelnosti,vojnah,prometnih nesrečah, terorizmu ..težko misliti da bomo pa ravno mi imuni na vse.Da ravno nas ne bo nič doletelo. Križ prej ali slej pride. Pomembno je, da si ga takrat ko pride kolikor toliko elegantno damo na ramena.  Da odžalujemo stisko, ker smo dobili po našem mnenju pretežak križ. Ko se izjokamo, gremo spet v akcijo. Skuhat kosilo in zamenjat plenice. Ker gre pač življenje naprej in ker nam drugega ne preostane.

Poleg običajnih naukov o krhkosti življenja, sem iz te situacije pobrala še en nauk: nikoli se ne bom več sekirala čes, saj mi gre predobro. Nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. In tudi bolje je tako.

the tale of 2 cities

Ta zgodba je zgodba o dveh mestih.In spreminjanju mojih
pogledih nanj.
Kot otrok sem bila zamejska gorenjka. Po mami gorenjka, a v
šolo sem hodila na primorsko. Tako so avtomatsko vse obvezne stvari pripadale v
eno primorsko mesto. Zobar, šola, vozniški izpit. Vse. In to mesto mi ni bilo
všeč. Z vsakim letom sem ga bolj prezirala. Ljudje v njem so se mi zdeli
robati, premalo nežni in še poseben dialekt mi ni bil všeč. Tako trd in
čudaški. Moj je bil vedno malo bolj poseben. Malo mehkejši. 
V moji okolici pa je bilo tudi drugo mesto. Gorenjsko mesto.
Tam sem uživala. Tam sem imela same prijetne obveznosti. Tja bi šli po nakupih.
Tam sem imela sorodnike. Zdelo se mi je, da če bi
odraščala v tistem mestu, da bi bilo vse drugače, boljše. Zdelo se mi je, da so
tam vsi bolj prijazni. 
Potem pa sem odrastla. In nekako sedaj po poroki lahko
končno rečem da sem  uradno gorenjka. In
to mesto številka 2, mi je sedaj dokaj blizu. Ampak ugotovila sem da ni vse
zlato kar se sveti. To mesto sem ugotovil,  ima največje zbirališče skinov v
Sloveniji. Ljudje so res zelo prijazni, a dostikrat je to samo hinavščina. Moj
mož,ki je veliko delal na vseh poštah po regiji, je rekel, da nikjer ni toliko
opravljanja kot tam. Da brž ko odideš s pošte, se začne. Tiste pošte torej raje sploh
ne prestopim. Hiše so super urejene vse v rožicah. Ljudje so večinoma zelo
verni. Obenem pa so iz svoje sredine izločili dom upokojencev. In navedli zelo neutemeljene
razloge. Dejstvo pa je, da ga pač niso hoteli imeti med seboj. Bi še
razumela, če bi šlo za odvisnike, ampak upokojence?Še dobro da ne bodo nikoli
stari. In tu se je zgodila tudi sodobna zgodba o Jožefu in Mariji,ki me je tako
razjezila da jo bom morala povedati v eni od naslednjih blogov.

In to moje osovraženo mesto, mesto številka 1? Vsak dan ga
bolj cenim. Ljudje so res bolj trdi in direktni, a vsaj vem pri čem sem. Mesto
je malo bolj messy, a ljudje so zadovoljni. Kot je opisal te ljudi en prijatelj
iz Ljubljane-to so ljudje ki ne jamrajo. In ja, ljudje so res malo bolj trdi,
tudi jezik je tak. So pač imeli trdo zgodovino, veliko hribov za obdelati in
potem ne moreš biti preveč mehak. A vedno bolj cenim to bluntness. Še
prodajalci v trgovinah niso tako prijazni. A so morda malo bolj iskreni. In z
njimi sem lahko tudi jaz bolj iskrena. In mi ni treba biti kar nisem. 
Seveda je to posplošitev. A mislim da vsaj do določene mere
okolje res oblikuje ljudi. Nemci so pač na splošno bolj zadržani in italijani
bolj odprti. Vmes pa je možno vse..

Moja (čudovita) porodna zgodba

Nikoli si ne bi mislila da bi si kdaj koli želela pisati o svojem porodu. Porod je pač nekaj najtezjega skozi česar gre zenska. Zakaj bi se hotela tega sploh spominjati? Ker pa je bila izkušnja tako neverjetna, da še sama komaj verjamem, jo moram spraviti še nekam. Interested? Berite dalje..Obljubim, da ne bo nič jucky ali prevec intimnih detajlov..Ta zgodba je le nekaj kar moram spraviti ven iz sebe.In zgodba ki bi jo sama hotela slisati preden sem rodila. Takrat sem slišala največ takšnih o porodnicah ki so imele 22urne porode, vmes skoraj umrle in podobno. Nevem kaj so ti ljudje skusali s tem doseci. Kdo ve..
Moje mnenje v povezavi s porodom je bilo je bilo kot napis v Dantejevem peklu-opustite vsako upanje vi,ki vstopate. Glede na mamino izkušnjo, sem bila kar prepričana, da bom tudi sama imela ogromno tezav. Ali pa morda celo carski rez.  Prijateljica pa  mi je potem v tem času povedala za cd s hipnozo. Nad njim je bila navdušena. Rekla je, da je sama rodila v treh urah, vse po zaslugi tega. Bila sem skeptična, a sem poskusila. Vsak dan sem si vzela pol ure za počitek in počasi sem v podzavest dodajala sporočila, da bo vse potekalo vredu..
Potem pa je prišel dan D. En dan pred načrtovanim sproženim porodom. Na začetku se mi je zdelo, da bo šlo. Dihala bom, pa bo. Potem pa je bilo vse huje. Dihanje? Pa kaj še. Noben položaj ni več omogočal utehe. Dobila sem dve migreni, bila sem povsem izzeta. Pa se se zacelo ni.
Ko sva prišla v porodnišnico sem izvedela, da je me od tezko pričakovanih 10cm, loči še 6cm. Kar pomeni, da sem pričakovala da me čaka še vsaj  šest ur mučenja. To dejstvo mi je vzelo se tisto malo poguma,ki sem ga imela. Malo sem hodila gor in dol,prenašala popadke in predvsem-naročila epiduralno. Upala sem, da se mi k tej ne bo treba zateči, imela pa sem jo pripravljeno kot izhod v sili. Samo ko sem pomislila na tisto ogromno dolgo iglo, sem pred porodom vedela, da to ze ni zame. V tistem trenutku pa me še igla ni motila.. A še preden  je prišel človek z njo,sem izvedela da je sploh ne bom potrebovala. Babica je ugotovila, da gre vse hitro in da ne bo potrebna anestezija. Tako sem ob 16.41, eno dobro uro in pol po prihodu v porodnišnico v rokah že držala hčerko.
Zgodba niti ne bi bila toliko posebna, če to ne bi bila jaz. Glede na mamino porodno izkušnjo sem tudi sama pričakovala vse možne komplikacije ki bi se utegnile zgoditi. Poleg tega sem majhna in drobna, z ne ravno ogromnimi boki.  Skušala sem se najbolj napsihirati da bo vse vredu, obenem pa sem bila tudi malo skeptična.In vse je bilo vredu. Morda hipnoza res deluje, kdo bi vedel. Se mi pa vsekakor zdi, da je bila tudi psiha na delu.

To je predvsem zgodba o hvaleznosti. Nisem sama zasluzna da je vse tako lepo potekalo, ne morem se s tem hvaliti. Lahko sem samo globoko hvaležna in ponizna. Obenem pa tak porod zelim tudi vsem ostalim.