Back to work

Ja, po enem letu grem nazaj.

Bilo je kar težko. Navadiš se na to, da si doma. Tako varno je. Tam zunaj pa so službe, ki so ti bolj ali manj pisane na kožo. In bolj ali manj daleč (bolj slednje glede na to, da sem doma iz vasi bogu za hrbtom).

Poleg tega to poletje kar ni bilo veliko razpisov, ki bi me pritegnili. Ali pa so morda že bili, pa so bili predaleč. Koledar ni pomagal pri zmanjševanju panike. Prvi september se je približeval, jaz pa nisem še nič imela (in ja-vprašanja, a že imaš službo fuuuuuuuuuuul ne pomagajo). Ko sem slišala, da bodo na razgovoru še štirje kandidati to prav tako ni pomagalo k boljšemu občutku.

Pa mi je vseeno le uspelo. Ob tem sem hvaležna za ta uspeh. Predvsem pa, da sem se odločila za neznan teritorij. Specialno pedagoško področje je namreč široko. Na določenih področjih sem bolj doma, spet drugje ne toliko. Tako sem se odločila glede na razpis za neidealno službo. A sem si rekla, da bom vseeno poskusila. Ker rabim službo in ker ne morem vedeti, da nekaj ni zame če ne poskusim. In sem se vrgla v to (nekaj podobnega kot v Blatno jezero-z veliko strahu in poguma.

In moj pogum je bil nagrajen. Dobila sem točno tako službo, kot sem si jo želela. Imela bom sicer malo smešen delovnik, a to mi letos ustreza. Takle smešen delovnik mi bo omogočil, da bomo zjutraj dlje pospale, šla kasneje v vrtec z najstarejšo in manj obremenjevala babice. Tako bo pri njih v varstvu le par ur, potem pa jih bo pobral mož. Služba je ravno prav daleč. Otroci pa so moje najljubše populacije. Vse se vedno izide. Samo zaupati je treba (pa seveda delati na tem).