o perspektivi

Bilo je pred nekaj leti. Odločila sem se, da bom šla štopat iz konca Celovške. Izstopila sem po mojem zgrešenem mnenju par postaj prej. Potem pa se je pešpot do štop placa vlekla in vlekla in vlekla. Potem pa sem se nekam usedla. In tam videla prelep vodnjak. Sploh ne vem kaj je delal tam ob levi strani celovške. A pač sem ugotovila, da lahko gledam tja, ali pa na od avtov prepolno celovško. Od mene je odvisno kam bom  usmerjala pozornost.In sem jo vsaj nekaj časa še v ta vodnjak. Potem pa šla štopat.

S pomanjkanjem otrok v prejšnji službi in nezmožnostjo zagotoviti toliko oddelkov kot prejšnje leto, sem ostala brez  službe. Sprejela sem prvo službo, ki mi je bila ponujena. Ta ni idealna. Delo je popoldne. Na vsakih 7 tednov delam tudi med vikendom. Ni ravno blizu. Pa se pritožujem? Niti ne. So me pa velikokrat znervirali komentarji drugih, ko sem jim o službi govorila. A takoooo daleč ? (ja, tako daleč). A s tako prizadetimi otroci (ja,ti otroci veliko stvari ne zmorejo. A še zdaleč niso le rastline).A tako malo si s hčerko (ja, ne vidiva se toliko kot prej, sem pa tisti čas res z njo.In vrtec mi pri tem omogoča veliko fleksibilnost). In še kakšna podobna cvetka je bila. Veliko ljudi hoče le sprožiti pogovor,  a po n-tem takem zagovarjanju, ti začne vse iti na živce. Če bi se vsak dan smilila sami sebi, bi bilo res težko. Če bi na vse gledala na tak način,kot gledajo določeni ljudje, bi res trpela. Tako pa se skušam osredotočati na pluse. Da še mož malo vidi, kako je imeti super turbo aktivnega dveletnika. Da imam dopoldne celo kakšno uro zase. Da v avtu poslušam vse žive podcaste. Da pri delu užvam. Da imam fine sodelavce (če pa slučajno kakšen ni fajn, se pa varuhi tako ali tako menjavajo, in tistih sitnih ne vidiš vsak teden). Da sploh imam službo.Da mi vrtec pomaga, da je Mija v vrtcu in z menoj toliko časa kolikor želim.

In podobno je sedaj pri beguncih. Nič ne bi imela proti, če jih ne bi bilo. Če bi ta val usahnil-a nič ne zgleda, da bo.A so tu. Eni bodo gledali v vsak pokazatelj, ki bo dokazal da so barabe (nekatere novice o ropih so bile celo izmišljene, vse z namenom strašenja ljudi), da so nemarni, nehvaležni. Nekaj jih bo sigurno takih. In če bodo gledali v to, bodo imeli prav.

Spet drugi pa bomo v tem videli priložnost da pomagamo. Ta vikend sem imela več časa kot ponavadi, in sem prav hotela iti pomagat. Javila sem se Slovenski filantropiji, pa so mi odgovorili, da rabijo pomoč šele v ponedeljek. Da so ta vikend že povsem zasedeni. Mi bomo osredotočali hvaležno pozornost na policiste ki junaško opravljajo svoje delo. Videli bomo rdeče noske, ki so se lotili razveseljevati ljudi, ki so polni obupa. Videli bodo stisko, nemoč, utrujenost, žalost. Ljudi ki so prestali mnogo. Videli bodo prostovoljce, ki so prišli k nam pomagat iz drugih držav. Videli bomo nešteto zbiralnih akcij, zbranih stvari, ki kažejo da smo slovenci solidarni in dobri ljudje. Gledali bomo dobro. In tudi mi bomo  imeli prav.

Kdor hoče sovražiti naj sovraži, kdor pomagati pa naj pomaga. Za vse je dela dovolj.

perspective2

Advertisements

temna plat oseb s posebnimi potrebami

Ponavadi skušam v svojih zapisih pokazati na sončne strani teh oseb. Že tako so bili praktično do včeraj odrinjeni iz družbe, zasmehovani ali nadzorovani, gledani z mnogo predsodki.

A kdaj se ne da gledati na ta način. Sploh danes, ko so bile meje mojega potrpljenja prignane do skrajnosti. V dežurstvu na drugem oddelku, kot ga sicer vodim.

Dan se je najprej začel s tem, da sem po parih risankah, le-te ugasnila. Temu je sledilo besno upiranje učenca z butanjem z glavo ob zid. Ja, resno. Hitro sem mu nataknila čelado. Takšno kot jo ima Dejan Zavec.

Ok. Potem je ena uporabnica hotela ven. Jaz pa jo nisem hotela pustiti, ker nisem vedela protokola. V odgovor na to, sem dobila vpitje, zmerjanje z določenimi besedami, ki niso za sem,in še piko na i-grožnjo z nožem. Poklicati sem morala SOS. Da je prišla še ena sestra in da sva jo umirili.

Po malici je na oddelek prišel še en učenec ki je ves čas vpil viu-viu viu. Enemu drugemu uporabniku je šel tako na živce, da bi ga skoraj pretepel, v sobi pa je skoraj prevrnil svoj televizor.

Ob vsem tem, je bilo ščipanje in praskanje tretjega učenca le mala malica.

Ampak potem je prišla večerja. Vsi smo se umirili. Učenka, ki je naredila popoldansko sceno se mi je opravičila. Povedala da ji je žal. Da je žalostna, ker jo je prizadel fant. Dobila sem objeme. Dobila sem smeh. Dobila sem pogovore in prijaznost. Spet je bilo vse vredu.

Otroci s posebnimi potrebami niso svetniki (čeprav jih dostikrat prikazujem v tej luči na svojem blogu). So ljudje in dostikrat imajo tudi veliko napak. Težje kontrolirajo svoje impulze. Veliko jih ima neugodne družine (pa da ne obsojam-tudi imeti takega otroka tudi ni enostavno) ali pa se jim preveč popušča. Motnje v duševnem razvoju prispevajo svoje, občasno pa se pridruži še kakšna čisto prava duševna bolezen. In potem pride ven, to, kar pač pride.

Tako da, je naporno. Obenem pa je tudi lepo. Vedno se kaj najde. Vadila bom svoje spretnosti samoobrambe (ja, smo se jih učili pri enem izobraževanju za novozaposlene), obenem pa še vedno ohranjala pogled na pozitivno.

oda mamam, ki so v službi

Rada sem “working mom”. To vsekakor ni brez izzivov. Ta vikend sem v soboto in nedeljo dopoldne preživela v službi. Danes sem imela pred službo še sestanek s starši. Pride dan, ko gre vse narobe, ko so starši sitni, otroci naporni, sodelavci tečni.

Nasploh pa je fino. Vesela sem, da lahko delam. Da lahko kažem hčerki zgled-da je pač treba delati. Vesela sem, da lahko hčerki pokažem, da če delaš nekaj kar te veseli, da delo sploh ni težko. Vesela sem, da ko sem z njo, sem res z njo. Predvsem pa sem vesela, da me ti otroci upočasnjujejo, me usmerjajo na tukaj in zdaj in delajo hvaležne za to kar imam.

Spomnim se ene ameriške mame. Rekla je, da je po treh mesecih komaj čakala, da gre spet v službo. Saj je imela rada otroke, a nekaj ji je manjkalo. Takrat sem mislila; “kako si drzne? Po samo treh mesecih bi šla že stran?” Sedaj vem, da ni slaba mama. Bila je zgolj iskrena, kar američani dostikrat so. Nekatere mame so rojene za to, da so zgolj mame in gospodinje. In ni nič narobe s tem. Druge rabimo še kak izziv. In ni prav tako nič narobe s tem.

http://www.popsugar.com/moms/Signs-You-Love-Being-Working-Mom-38415001#photo-38415001

You’re a working mom. That very likely means you’ve left the house nearly every dayfeeling guilty about your decision to be a working mom. “Am I selfish for abandoning my child?” “Is it cruel to put my baby in day care every day of the week?” “Are all thestay-at-home moms right?” But in honor of Working Parents Day tomorrow, stop the second-guessing and pat yourself on the back for making a decision that you very likely already know is best for your family. Instead of being racked with senseless guilt, rejoice in these nine reasons to feel fantastic about being a working mom.

1.You Don’t Have to Be “Mom” All the Time

As much as you love the title and see it as the most important thing you could ever do, you also know you are more than just a mother. When you leave the house for work every day, it’s much easier to shift roles — and catch a break.

2.You’re Surprisingly Less Stressed

One of the biggest fears many women have about being a working mom is the added stress of balancing a full-time job and parenting. Numerous studies, however, report that working moms are not just happier than their stay-at-home counterparts, but they also show no increase in psychological distress. Women who have a child and then leave the workforce, on the other hand, experience major increases in stress and suffer higher rates of depression.

3.There’s Such a Thing as Spending Too Much Time With Your Kids, and Everyone Knows It

It’s true that stay-at-home moms log more hours with their children every day, but it turns out that quantity of time means nothing compared to the quality of the time spent. A recent large-scale study revealed that the sheer amount of time parents spend with kids has no bearing on their development. In fact, it could be doing more harm than good when the time isn’t meaningful and the parents aren’t engaged.

4.Your Partner Gets to Share the Heavy Lifting

Yes, in these modern times, we shouldn’t see a father’s role any differently than a mother’s, but it’s still the case that in more traditional families where a dad works out of the house and a mom stays home, the parenting responsibilities aren’t often divided equitably. But when you both have deadlines to hit and hours to clock, you naturally act more as a team.

5.

You See Day Care as a Pro, Not a Con

Whether you leave your kids at a day care center or with a nanny, you know that doing so helps teach your kids, among other benefits, how to socialize. While some parents are troubled by toddlers with severe separation anxiety, you can feel less guilty when yours are off and running — without even a kiss goodbye — the minute their babysitter shows up.

6.

Earning Your Own Income Brings Serious Perks

If you aren’t able to contribute financially, you might feel too guilty to ever get a manicure or go out to a lunch that doesn’t involve ordering from the counter. Sure, when you earn a salary, you still have to budget (raising kids isn’t cheap!), but you likely don’t feel any pangs of remorse before splurging on a nice dress . . . or three. Hey, you need to look good at your next board meeting!

7. You Get to Be a Great Role Model Without Really Trying

Studies have shown that working moms have a positive impact on their children’s eventual careers and finances. In particular, daughters of working moms completed more years of education, were more likely to be employed and in supervisory roles, and earned higher incomes than those who had a stay-at-home mom. So just by going to work, you can say you’re helping your kids find greater success later in life

8.You Have an Excuse to Look Nice

Many working moms, if left to their own devices at home, would never get out of their PJs. Having an office to go to gives you the perfect excuse to actually look — and feel — your best.

9.There’s Way Less Pressure on You to Have the Perfect Home

It’s not fair to assume that stay-at-home moms should also have the time (and energy) to keep the house in perfect order, but when you aren’t even at home for most of the workweek, the burden isn’t unfairly on you to ensure the floors are mopped and the countertops scrubbed.

images