ustvarjalni dnevnik 5

Ena simpatična aktivnost ob dnevu zemlje (Kdo bi si mislil, da mi bo čisto vse prišlo prav pri likovni vzgoji? 🙂

earth-day-tree-craft-cover

Advertisements

o viktorjih

Ne, ne bom šimfala (čeprav najraje bi). Radio aktual? Tanja Žagar? SERIOUSLY?

Kakorkoli že. tokrat raje prilagam razmišljanje Romana Vodeba o viktorjih. S psihološkega vidika je analiziral kako in kaj. Super možak. Kot vsi veliko moški, malo poln sebe.Ampak se mu oprosti. Po vseh poženščenih moških dandanašnji je to celo osvežilno. In zabavno.

Viktorji, redeče preproga, selfiji, elita, estrada …
Objavil/a Roman Vodeb, dne 2015-04-19 ob 14:51:11
Ko tedensko snemam radijske komentarje/kolumne (Radio Europa 05), včasih kar težko najdem temo, o kateri se splača kaj drugačnega, nekonvencionalnega oz. »pametnega« povedati. Ta teden sem se odločil spregovoriti o paradigmi izbora slovenskih »Oskarjev«, torej Viktorjev. In na to temo se bom tudi blogarsko razpisal.

In medias res: če estradniki, o katerih bo tokrat tekla beseda, ne bi bil tako zelo, torej patološko/grandiozno, narcistično zaznamovani, tudi paradigme raznoraznih izborov Oskarjev, Viktorjev, Borštnikovih prstanov ne bi bilo. No, tudi rumeni tisk bi hitro izumrl. Namreč: narcistična patologija je tista, ki perpetuira vse te gala prireditev, na katerih se izbirajo raznorazni naj-zvezdniki, naj-estradniki.

Nihče, ampak res nihče ni bolj motiviran, da se takšna prireditev odvija tudi na Slovenskem, kot ravno sami nominiranic za te »prestižne« nagrade, priznanja. Celo elitne ovčice, ki se znajdejo v dvorani kot (gala) »osmatrači« – ker to pač niso klasični gledalci – si ne želijo takšne prireditve tako močno, kot sami estradniki oz. nominiranci. In natančno ti oz. taki, bolje rečeno ameriški – še bolj natančno: hollywoodski – zvezdniki so bili tisti, ki so(si) »iz-želeli« in potem napihnili te svoje izbore »naj-naj«, torej Oskarjev, v nebo, v stratosfero, v vesolje. Raznorazni odrski oz. medijski zvezdniki so pač klasični narcisi, torej patološki narcisi, ki rabijo aplavz (soj žarometov, kamere, bliskavice, mikrofon …) bolj kot Sahara vode. Glasbeniki si (med sabo podeljujejo) Grammye – tudi oni so obsedeni z odrom, javnim aplavzom, sojem žarometov, kamerami, mikrofoni … Slovenski gledališčniki so podeljujejo Borštnikov prstan, komiki/humoristi Ježkovo nagrado (satira je v komično paradigmo in Ježkove nagrade padla naknadno, čeprav je bil Frane Milčinski – Ježek celo bolj satirik, kot komik oz. klasičen humorsti) …

Da bi kdo dal kakšnim dobrotnikom nagrade za plemenita, altruistična ali etična dejanja, pa se to v butalski Sloveniji ne bo kar tako zgodilo. No, za »pogumne Slovence«, ki so se izkazali z nekimi nesebičnimi/hrabrimi dejanji, se je nagrada zadnja leta podeljevala – če se ne motim jo je začel brezplačnik Žurnal24. Take nagrade so pa spoštovanja vredne. Gala prireditve, kakršna je bila v soboto v Mariboru pa … – seveda so dobrodošle oz. »morajo biti«. Ampak – na žalosti si pa znanstveni, modreci/filozofi ipd. ne podeljujejo takšnih priznanj – še posebno ne v takšni gala-pompozni obliki – kot to počnejo raznorazni (patološki/grandiozni) narcisi. Edino politiki so tem estradnikom po izraženosti narcizma še kos.

Zanimivo je, da je v intelegibilni paradigmi podeljevanja priznanj (Oskarjev, Grammyjev, Viktorjev, Borštnikovih prstanov, Ježkovih nagrad …) prisotna tudi »nagrada za življenjsko delo« – to je tista nagrada, ki jo prejmejo tisti »oveneli« ex-zvezdniki, ki so si nagrado prislužili za minulo delo. Namreč: »tonjenje v pozabo« je za narcise nočna mora. In depresija je najbolj moreč spremljajoč moment (patološkega) narcizma. Najboljši antidepresiv za narcistično depresijo seveda ni antidepresivna tableta, pač pa javni aplavz/priznanje. Ko se nek, za narcizem dispozicioniran človek znajde na odru, v soju žarometov in je podprt za javnim aplavzom/priznanje, postane od tega odvisen, na nek način celo zasvojen. In če tega ni deležen, postane potrt, melanholičen, depresiven. Mnogi v pozabo toneči hollywoodski zvezdniki si najamejo kamermane in snemajo film o sebi; odsluženi igralci, ali TV/radijski voditelji si umislijo svoje oddaje/šove ne nekih »vaških«/marginalnih TV/radijskih hišah/postajah … Tovrstnim estradnikom/zvezdnikom je tudi staranje nočna more. Ne samo, da so ženske obsedene z mladostniškim videzom (in posledično z lepotnimi operacijami), pač pa so v lep izgled/videz ujeti tudi moški, ki si vbrizgavajo botoks, si barvajo lase, porjavijo si kožo v solariju. Da bi razumeli vse spremljajoče momente teh gala prireditev je potrebno dojeti tudi fenomen t. i. sekundarne elaboracije, ki jo je v psihoanalizo plasiral prav Sigmund Freud.

In vse to zaradi pogojno ljubečih staršev, največkrat narcisom zagode mama.

o predsodkih

Včeraj smo šli z mojimi posebnimi učenci na sprehod. Z veseljem grem z njimi ven. Zdi se mi prav, da jih ostali vidijo. Da nismo skriti, ampak da smo del skupnosti.
Ko smo šli proti šoli, smo hodili pred eno muslimanko. Bila je debela in iz profila mi ni izgledala nič kaj privlačno. Prav začela sem razmišljati o tem kakšna vera je islam in kaj si mislim o vseh teh kulturah ki ženske ali povsem zakrivajo ali napol slačijo. Razmišljala sem o religiji, ISISU in o tem, da morda religije ni tako pametno brezglavo posredovati naprej otrokom.
Kakorkoli že. Po glavi so mi rojevale vse te misli. Prav začutila sem, kako nisem nič boljša od vseh drugih ljudi s predsodki. Tudi sama jih imam. V tistem trenutku pa se je muslimanka ustavila. Ko je videla našo posebno skupino, nas je spustila naprej. Lepo nas je pozdravila, se nasmehnila in nam zaželela lep dan. Iz srca.
Nisem si mogla kaj da me ne bi bilo malo sram. Kot Prežihov Voranc v črtici Guten Morgen. Ko smo hodili po pločniku je veliko drugih ljudi pogledalo kar stran. In ta edina ženska, o kateri sem si mislila vse živo, je edina zmogla gesto prijaznosti.
Fina lekcija.Hvala življenje

A-Muslim-woman-wearing-a--007

oda otrokom z najtežjimi oblikami prizadetostmi

…je nastala iz rok mame enega takega otroka. Ko sem jo prebrala, se mi je kar zazdelo, da jo moram objaviti tudi tu. Na facebooku gredo vse objave tako hitro mimo. Tukaj na blogu, pa mi stvari ostanejo.
Tudi sama imam v razredu enega takega otroka. Je moj učitelj. In jaz se učim. Vsak dan kaj novega
Veseli me, da ljudje o enih stvareh kar nismo več tiho, kot smo bili včasih. Tudi starši teh otrok so bili vse predolgo brez glasu. Dobro pa je, da se lahko njihov glas sliši. Je boljše biti tiho o politiki (in o tem kaj se je dogajalo v baru/big brotherju/in kar je še podobnih nebuloz.

tole je pa od nje…https://www.facebook.com/pravposebno?fref=ts

Čeprav imamo starši otrok s posebnimi potrebami relativno debelo kožo, še zmeraj zaboli, ko kje slišim ali preberem, da so naši posebni otroci samo rastlinice, da so njihovi dnevi eno samo trpljenje in da tako ali tako nimajo nič od življenja. Da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo.
Vsem tistim bi rada na glas zakicala – moj otrok ni rastlina! Joče, se smeje, posluša, se oglaša, se pači, na svoj način izraža celo paleto čustev.
Je res životarjenje, če si sicer priklenjen na voziček, vendar obdan z ljubeznijo, ki jo brezpogojno vračaš nazaj? Če morda ne znaš govoriti in sam skrbeti zase, znaš pa s svojim nasmehom razsvetliti prostor?
Ali je životarjenje to, da brez pomisleka sodiš o življenju nekoga, v čigar čevlje ali bližino nisi stopil nikoli, hkrati pa pustiš, da tvoje življenje teče mimo, ne da bi ga sploh dobro živel?
Z gotovostjo lahko zatrdim, da ga ni očeta ali matere na tem sveti, ki bi si želel, da se mu rodi otrok s posebnimi potrebami. Ga ni.
Če pa se ti takšen poseben otrok rodi, ga sprejmeš in ljubiš brezpogojno, ker je to nekaj najbolj naravnega. To je tvoj otrok. Je otrok! In ne rastlina, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo

images (1)

Stari Grad

Na blogu bom imela po novem še eno kategorijo in sicer izleti z malčkom. Želim imeti svojevrsten virtualni folder, kamor bom spravljala predloge za izlete. Morda pa bo prišlo še komu prav.
Izlet na Stari grad je idealen za majhnega otroka. Vzpon traja dobre pol ure, na koncu pa je otrok še nagrajen z igrali. In razgledom 😉 Najbolj ležerni pa se lahko pripeljejo tudi do vrha.
več na http://www.hribi.net/izlet/valburga_smledniski_hrib_stari_grad_po_cesti/5/1873/3455

p.s slike so majhne, če pa kliknete nanje, pa dobite pravo velikost 😉

DSC_0579

DSC_0573

DSC_0586

DSC_0593

DSC_0567

ustvarjalni dnevnik 4

facebook bo kmalu brnel od slik velikonočnih jajc. Letos pa jih moram (!) objaviti tudi jaz. Ker so to najlepša jajca, ki sem jih kdaj videla. Videla sem že veliko jajc, ki so bila estetsko dovršena..A dolgočasna. Tale tukaj niso dolgočasna. Malo messy,a tudi malo umetniška. Presodite sami.

tale je z narejena z voščenkami-še vroča jajca in voščenke delajo super barvo 😉 Vzemite s seboj kake rokavice-da se ne opečete.

DSC_0558

ta tule je pa narejena z akrilnimi barvami..in izpihanimi jajci

DSC_0560

naše košarice za domov..

DSC_0561

DSC_0564

posodice za skuto smo spremenili v košaro s pomočjo vrvice in lepilne pištole. Posodice smo pa prelepili s koščki blaga

DSC_0565

DSC_0566