o slovensko-hrvaških odnosih (izpod peresa hrvaškega novinarja)

Prebrala na dušek. Upam, da bo še kdo.

V vsakem primeru-upam, da bodo končno našli rešitev za ta naša pereča vprašanja. Rada bi že enkrat šla na morje brez enega mini filinga, da sem kriva za vse čudne kolobocije,ki se dogajajo. Saj večinoma so vsi prijazni (oziroma kot sva imela srečo letos-vsi nekaj sitni), ampak ves čas imam en filing, da se lahko zgodi, da srečava enega, ki bo okupiran s politiko in bo ob omembi Slovenije začel biti siten. V smislu vi Slovenci nam hočete vzeti vse morje.

Naj bo torej enkrat mir (upam lahko)

http://www.jutarnji.hr/pise-tomislav-cadez-cemu-sovinisticka-hajka-na-naciju-cija-polovica-stanovnika-ljetuje-u-nas/1407033/

Može se dogoditi da nas pokvareni Europljani u službi lukavih Slovenaca zakinu za dobra tri kilometra četvorna morske vode. Kako ćemo to preboljeti?

Stiže jesen, doba kad se politički igrokazi ponovno aktiviraju, poput loših repriza u teatrima. Jedan od njih jest granični spor sa Slovenijom, trenutačno usredotočen na Savudrijsku valu, to jest Piranski zaljev. Već i činjenica da Hrvati inzistiraju na prvom nazivu pouzdano govori u prilog veličini spora. Naime, vala je pjesnička riječ, intimna, koja čuva sliku nečeg skromnog a lijepog, skrovito mjesto u koje može uploviti barčica a nikako tanker.

Što ako ondje jednog dana izbuše najveće podmorsko skladište plina na svijetu? Ili ako neki Janez ondje izroni zlatne ostatke Argonauta? Kako ćemo to preboljeti? Nevjerojatna šovinistička hajka trajno tinja u našem političkom teatru, ali i među gledateljstvom u parteru i ložama, i među kritičarima, podgrijavana upravo tim graničnim sporom. Spor između država tobože se spontano raspiruje kao spor između naroda. Jesmo li postali zaista maloumni? Hoćemo li i Slovence zamrziti? Ne postoje dvije europske susjedne države (naroda) koje u proteklih tisuću godina nisu zaratile ili barem pokušale zaratiti, ili se barem drugoj ikakvom silom nametnuti do Slovenije i Hrvatske (Slovenaca i Hrvata). Ne postoje valjda na kugli zemaljskoj dva bliža naroda, koji, zapravo, u cijeloj svojoj povijesti nisu vodili nijedan ozbiljan spor. Sve do, evo, Savudrijske vale i još neke kasarne duboko u unutrašnjosti. Kakva bijedna vremena. A Slovenci, što oni misle o nama, što od nas žele, kakvi smo im?

Ovih je dana Ministarstvo turizma objavilo kako među stranim turistima prednjače Nijemci, a tik za njima Slovenci, kojih je već dosad pobrojano oko 850 tisuća. Kad se obračuna cijela godina, bit će ih više od milijun. I slične se brojke ponavljaju iz godine u godinu. Prema podacima Hrvatske turističke zajednice, u našu je državu 2013. pristiglo iz Slovenije 1,066.808 turista, koji su ovdje noćili 6,159.280 puta. U 2012. njih 1,053.553 noćilo je 6,239.493 puta. Više od milijun Slovenaca došlo je i 2011., 2010., 2008., 2007. No to nije sve. Usred rata, od 1992. do 1995. u Hrvatskoj je godišnje u prosjeku ljetovalo oko tristo tisuća slovenskih turista, dakle i u godini Oluje. Dakako, mnogi u svojim vikendicama i kod rodbine ali, kako bilo, nisu nas iznevjerili kad je najpotrebnije bilo! Prema istom izvoru, HTZ-u, u 2013. Slovenci su, kad su posrijedi sva privatna putovanja u inozemstvo, Hrvatsku birali praktički dvotrećinski. Njih čak 62 posto izabralo je, dakle, nas a kad su posrijedi ostali, sljedeća najpopularnija destinacija bila je Austrija, koja je privukla njih 8 posto. Treće mjesto podijelili su BiH (u koju su očito pošli naturalizirani Slovenci) i Italija sa 6 posto. Isti izvor navodi i da slovenski putnik u inozemstvu dnevno u prosjeku troši 48 eura.

Pomnožimo šest milijuna noćenja s pedeset eura i eto skromne osnovne svotice od 300 milijuna eura. I sad, zaključno, čime, što mislite, prema istom istraživanju, hrvatski domaćini najviše žaloste slovenske goste? Svojim odnosom – zato što su prema njima manje uslužni i ljubazni nego prema ostalim strancima! Tješim se da je uzrok balkanska logika, naši ste, tko vas hebe. Ili nisu baš naši. Jer kako smo se odnosili prema njima od samostalnosti na simboličkoj razini? Onoliko koliko je povijesna laž da su Srbi ikad izbačeni iz Ustava Republike Hrvatske, toliko je povijesna istina da su iz njega bili izbačeni Slovenci. Izbačeni su iz Preambule godine 1997., a zatim su zastupnici ravnodušno odbijali ih vratiti u Ustav sve do 2010. Tko ih hebe…

Slovenci u Hrvatskoj nikad nisu bili brojni, među ostalim i zato što se asimiliraju najkasnije u trećoj generaciji. Potkraj 19. stoljeća bilo ih je blizu 30.000 a najviše sredinom 20. stoljeća, gotovo 50.000. Početkom 21. stoljeća tek ih je oko 14 tisuća, a danas oko deset tisuća. Nemoguće je dakako pobrojati sve Slovence koji su značajno pridonijeli izgradnji hrvatskog društva, gospodarstva, kulture, znanosti. Najprije ih zapravo veže to što se u nas i ne zna da su Slovenci. Jedini koji je ušao u opću kulturu, i to kao nadahnuto preobraćeni Slovenac (kao da je posrijedi nekakvo čudo ili iznimka), jest Stanko Vraz, pjesnik, glazbeni kritičar, Ilirac, rođen pokraj Ljutomera 1810., umro u Zagrebu 1851. Fran Ilešič, (1871. – 1941), ostat će pak upamćen kao novoilirac! Slovenci od Hrvata, eto, teško odustaju.

Najmanje poznat kao Slovenac među znamenitim Hrvatima jest pak dr. Vladko Maček (1879. – 1964.), vođa Hrvatske seljačke stranke nakon Stjepana Radića, pravnik, čiji se otac doselio u Hrvatsku iz Lesičnega. Malo je poznato da je Slovenac i začetnik naše kajkavske književnosti Antun (Anton) Vramec, rođen u Ormožu 1538., umro u Varaždinu 1587. Gdje god pođeš po našoj kulturnoj karti, naići ćeš na kakvog vatrenog hrvatskog Slovenca. Primjerice, sport. Žarko Dolinar, liječnik, po ocu Slovenac, najpoznatiji kao stolnotenisač koji je na svjetskim prvenstvima osvojio osam medalja. Ili rukometaš iz naših dana, Iztok Puc, osvajač olimpijskog zlata.

Slovenac Luj Adamič, poduzetnik i trgovac, izgradio je kazalište u Rijeci, a kad je posrijedi hrvatski teatar, tko još zna da su Slovenke znamenita kazališna glumica Vika Podgorska (1898. – 1984.) ili znamenita operna pjevačica Irma Pollak (1875. – 1931.). Nema smisla nabrajati, širiti popis i temu. Ali ostanimo kod brojki. Naime, eto jednostavnog zadatka za čitatelje: ako svaki od milijun Slovenaca što se svako ljeto spuste na Jadran mazne deset litara mora i odnese ga u Sloveniju, mogu li s tom količinom ispuniti bazen dubine deset centimetara a površine veće od Savudrijske vale?

download (1)

Advertisements

sirup vitamin C

Za dni, ko zmanjka bezgovega sirupa 🙂

8 pomaranč

6 limon

1 kg sladkorja

Pomaranče in limone stisnemo, da dobimo kar nekaj soka. Dodamo sladkor in mešamo tako dolgo, da se sladkor raztopi (lahko tudi rahlo segrejemo). Precedimo skozi gazo in nalijemo v steklenice.

Sirup hranimo v hladilniku. Če imamo domače sadje, lahko naribamo tudi lupinico. Sirup je mnogo bolj okusen.

DSC_0411

pismo Macklemora svoji punčki

Macklemore se mi je priljubil že s pesmijo Same love.Že sam spot me je ganil. Na grammyih pa se je ob tej pesmi poročilo 50 parov. Navadnih in istospolnih. Powerful!

Sedaj pa je Macklemore postal očka. In nastala je tale pesem. Pripopala jo bom tudi sem, ker je moj blog moje virtualna zbirka, vsega kar me nekako premakne iz svoje lupine. Morda bi sama dala v eno tako pesem še kak drug nasvet. Vsak starš bi jo naredil po svoje. Všeč pa mi je point. “Lahko ti dam sto nasvetov. A dejstvo je, da še sam ne vem veliko. Im still growing up”.

Prednost tega, da moji najljubši avtorji odraščajo-da pojejo potem tudi o tej plati-otrocih in co.

Macklemore & Ryan Lewis – Growing Up (Sloane’s Song) Feat. Ed Sheeran

[Verse 1: Macklemore]
They say boys don’t cry
But your dad has shed a lot of tears
They say I should be a strong man
But baby, I’m still filled with fear
Sometimes I don’t know who I am
Sometimes I question why I’m here
I just wanna be a good dad
Will I be? I have no idea
They say girls shouldn’t be tough
And moms should raise their kids at home
But baby, I know that that isn’t true
Cause your momma’s the toughest person I know
I wanna raise you to be like her
And watch you show the world how to do it on your own
I’m still tryna figure out who I am
I don’t wanna mess this up or do this wrong
I’m gonna be there for your first breath
I don’t know if I’ll be there for your first step
I can promise you that I’ll try to work less
But the tour’s routed, and I got this album
Put in so many hours, and I just want the outcome
To be something that I can look back and I can be proud of
Don’t wanna be a dad that’s living in FaceTime
But I’ve got a world to sing to and you at the same time
I won’t spoil you, you can trust that
For your sweet 16, you get a bus pass
Had your heart broken? Been there, done that
I love you and I can’t give you enough of that
Get back to community that raised you up
Read Langston Hughes, I suggest “A Raisin in the Sun”
Listen to Sam Cooke, a change gon’ come
You put the work in, don’t worry about the praise, my love
Don’t try to change the world, find something that you love
And do it every day
Do that for the rest of your life
And eventually, the world will change

[Hook: Ed Sheeran]
I’ll be patient, one more month
You’ll wrap your fingers round my thumb
Times are changing, I know, but who am I if
I’m the person you become
If I’m still growing up, up, up, up
If I’m still growing up, up, up, up
I’m still growing up

[Verse 2: Macklemore]
I recommend that you read The Alchemist
Listen to your teachers, but cheat in calculus
Tell the truth, regardless of the consequence
And every day, give your momma a compliment
Take your girl to the prom
But don’t get too drunk hanging out the limo
Slow dance with your woman in your arms
Sneak her in after but boy, you better tiptoe
Don’t wake your mom up, do yoga, learn ’bout karma
Find God, but leave the dogma
The quickest way to happiness? Learning to be selfless
Ask more questions, talk about yourself less
Study David Bowie, James Baldwin and 2Pac
Watch the sun set with best friends from a rooftop
Wear a helmet, don’t be stupid
Jaywalk, but look before you do it
If it snows, go outside, build a jump, get some help
Get a sled, thrash the hill with your friends till it melts
Go to festivals, camp, fall in love and dance
You’re only young once, my loved one, this is your chance
Take risks, cause life moves so fast
You’re only young once, my loved one, this is your chance

[Hook: Ed Sheeran]
I’ll be patient, one more month
You’ll wrap your fingers round my thumb
Times are changing, I know, but who am I if
I’m the person you become
If I’m still growing up, up, up, up
I’m still growing up, up, up, up

[Hook: Ed Sheeran]
I’ll be patient, one more month
You’ll wrap your fingers round my thumb
Times are changing, I know, but who am I if
I’m the person you become
If I’m still growing up, still growing up, still growing up
If I’m still growing up, still growing up, still growing up
I’m still growing up
I’m still growing up, ooh
I’m still growing up
I’m still growing up

download (1)

iskreno o materinstvu

Všeč so mi mame, ki iskreno govorijo o svojih materinskih izkušnjah. Ker je to kdaj res nekaj magičnega. Kdaj pa tudi ne.

http://www.huffingtonpost.com/rachel-farrell/the-parenting-cliche-i-cannot-stand_b_8011702.html?ncid=tweetlnkushpmg00000041

At the start of Lent this year, I was the sleep-deprived mom of a 3-month-old baby. I published a Facebook status that said, “For Lent, I’m giving up sleep. #newmom.”

Funny, right?

It got 45 likes and several comments from commiserating and empathetic mommies and daddies, saying “Amen!” or “Piece of cake!” They got my joke. They understood that as a parent, you have to try and find the humor in pretty much everything or you won’t survive.

But then I saw this comment:

“I know it sounds like total BS, but you really will miss the late night snuggling once he gets older. So although it sucks now, try to soak it up.”

I “liked” the comment, but actually, I hated the comment. Like, it really pissed me off.

“Soak it up,” along with “Enjoy this time” or “Embrace the moment,” have become my most hated pieces of parenting advice. (I hate even more that I have said this cliché to other expecting mommies. Before I became one, of course.)

Most of the time, this instance included, people dole out this advice after a comment about some of the less-desirable parts of being a mom to an infant. Here, it was about lack of sleep. I’m sure the comment was well-intentioned. Most of the time, asinine comments are. But this time, I was pissed.

For one, I didn’t say anything that would imply that I am NOT “soaking it up.” I didn’t complain about the lack of sleep. I didn’t say, “No sleep sucks,” and I didn’t even mention late-night snuggles.

Side note: No sleep for mom does not equal “late night snuggles.” Sometimes, it equals a screaming, writhing baby who does not want to snuggle. He just wants to cry, eat, use your boob as a pacifier, scream, play, chat, etc.

So you’re telling me that I should be “soaking it up” in the middle of the night, when I’d rather be sleeping? No thanks.

Not all moments in motherhood are enjoyable or precious. In fact, some of them are, quite literally, sh*tty. Just because I don’t particularly enjoy having bloody nipples and I don’t cherish every dirty diaper I change and I don’t like waking up every 45 minutes to receive a pacifier, doesn’t mean that I’m not enjoying being a mom, or that I’m not soaking it all up. (Believe me, I am soaking up plenty, and most of the time, “it” is a bodily fluid.)

More than that, though, things are hard enough when you’re a parent. I don’t need the added pressure of feeling like I absolutely have to enjoy every moment of parenting. No one does.

There have been so many days and nights when I’ve broken down and cried at the enormity of it all, of this job being a mom. I think selfish thoughts like, “I want to sleep,” or, “I can’t do this,” or, “I just want to be alone.” My next thought is always, “But you should enjoy this time — everyone says to enjoy this time!” And then the guilt floods my veins like a drug. Oh, the guilt. It’s overwhelming.

Yes, I know, and I agree: Motherhood is precious. Babies are miracles. Time goes too fast. The days are long, but the years are short. And I know there are countless women in the world who would die to have a baby keeping them up all night.

I know all of this. See above paragraph on guilt.

But here’s what people don’t get: I can enjoy my baby and still wish he would sleep. I can be grateful to be a mom and still want to feel like a human. I can love my baby and still want to sleep in my own bed, instead of the rocking chair. I can be simultaneously tired and wanting sleep and still love my baby with every fiber of my being.

Motherhood doesn’t have to be all or nothing.

I can choose to “embrace,” “enjoy” and “soak up” the moments that I want to. It’s OK if those moments don’t include nights when I only get an hour or two of sleep. Or days when I have to sit around topless because my child has decided he will only be placated by my breast in or near his mouth. Or moments when I’m late for work because my baby puked on my first three outfits. Times when my child is in hysterics and I have no clue what is wrong or how to make it better.

Because these hard moments, while not the most enjoyable, are part of the gig. And each one teaches me.

With each passing day that I’ve been a mom, I learn. I grow. It is getting easier, as everyone told me it would. I am “enjoying” a lot more these days. In fact, I find my 8-month-old to be a complete blast. Even now, it’s hard to dig deep and remember just how hard those first few weeks were.

I know he won’t always need me. I know he won’t always be small. I know that the toughest phases of parenting won’t last forever. I know I won’t be able to cuddle him forever. I know this.

I snuggle my baby as often as I can, and savor it, because even though he’s only 35 weeks old, he is already too busy discovering the world to sit still with me very often.

I inhale his baby smell and kiss his chubby cheeks, thighs and belly a hundred times a day.

I tear up when I rock him, overwhelmed by the all-consuming love I have for him.

I grieve when he outgrows clothing or goes up a size in his diaper.

I melt when I see him light up when his dad walks into the room.

When he smiles at me, I think, “My heart cannot feel any more full.”

When he “talks” to me, providing all of the facial expressions and dramatic pauses of an adult, I laugh so hard, and my cheeks hurt from smiling.

When he relaxes in my arms, I breathe a sigh of relief — he needs me and I can make it, whatever “it” is at that particular moment, better.

I am crying as I write all of these things, because my heart swells thinking of all the fun we’ve had, and have yet to experience.

So, I am enjoying it. Most of it.

But just because, for one night, I might want to lay my baby down to sleep instead of holding him in my arms, that does not mean I am not soaking it up. It just means I’m tired.

A version of this post originally appeared on Raves & Revelations.

download (1)

o beguncih

Ni mi treba vsak dan pisati. Ker pišejo drugi, ki napišejo tako lepo, da se mi zdi kot da so ubesedili moje misli. In potem delim njihova razmišljanja. V branje vam priporočam sledeči blog, v pomoč pa naslednji poziv.Vem, da je takih pozivov preveč. Ampak kdaj je treba pomagati. Teh beguncev je vedno več. Ste sigurni da VAM ne bo nikoli treba bežati?

Še pred parimi leti, se mi je zdelo smešno, ko je Slon in Sadež v nagradni igri ljubljanskih mlekarn obljubljal potovanje v deželo sirov-Sirijo. Prav tako se mi je zdelo eksotično, ko je Burak na Barki povedal da je iz Turčije, iz tistega dela, ki meji na Sirijo. Sedaj se mi zdi samo strašljivo, da je nekdo ki ga poznam tako blizu nove nesmiselne morije.

POZIV ZA POMOČ

za begunce iz Sirije (ljudi, ki se borijo za zivljenje, bezijo pred vojno, veliko je majhnih otrok) organizacija ADRA Slovenija zbire razne stvari (spodaj na seznamu) na naslovu Njegoseva 15, samo v sredo 12:00 – 18:00 in v cetrtek 8:00 – 12:00

Njihova tel. st. v primeru vprasanj je 040 852 007
Zbirajo samo:
Sportne cevlje
Spalne vrece
Sotore
Spalne podloge
Klobuke, sencnike
Razdelilce za elektricne naprave
Polnilce za mobitele
Obleke za dojencke in otroke
Plenice
Damske vlozke
Zobne paste in krtacke
Sanitetni material
Osnovna oblacila za odrasle – majce, trenerke, spodnje perilo…
Če lahko, prispevajte po svojih močeh. Vsaka pomoč šteje.

PA ŠE BLOG…

http://www.rtvslo.si/blog/rok-kralj/prihajajo-ljudje-prihajajo-druzine/101919

Na blogu medijske organizacije Al Jazeera je urednik njene spletne strani v angleškem jeziku Barry Malone pojasnil, zakaj za ljudi, ki preko Sredozemlja bežijo v Evropo, ne bodo več uporabljali besede ‘migranti’ (Why Al Jazeera will not say Mediterranean ‘migrants’).

“Predstavljajte si, da zjutraj zbudite svoja majhna otroka. Predstavljajte si, da ju nahranite in oblečete. Predstavljajte si, da deklici naredite čop, z dečkom pa se pogovarjate o čevljih, ki jih bo to jutro obul.

Zdaj pa si predstavljajte, da medtem ko to počnete, že veste, da boste še isti dan na njuna ranljiva telesa poveznili rešilna jopiča in ju vzeli s seboj na gumijast čoln – in se odpravili preko morja in prav takšne zgodbe so povedali mnogi begunci.


Razmislite, kakšne zgodbe bi pripovedovali otrokoma, da bi ju pomirili. Pomislite, kako bi ju lahko nasmejali. Pomislite na čustveno moč, ki bi jo potrebovali, da bi iz njiju izvabili nasmeh ter prikrili svoj strah.


Kako bi se počutili, če bi po tej izkušnji – po tem divjem begu stran od vojne – mediji minimalizirali vašo zgodbo ter vas in vašo družino grobo označili kot ‘migrante’?”
 S temi besedami začne svoj zapis Barry Malone.“Krovni pojem migrant ni več primeren za opis groze, ki se odvija v Sredozemlju. Beseda se je iz jezikoslovne opredelitve spremenila v orodje, ki dehumanizira begunce in nas odaljuje od prave problematike; gre za odkrit slabšalen izraz,” nadaljuje svoje razmišljanje g. Malone.

Nič več ne govorimo o umrlih posameznikih, temveč zgolj o številu mrtvih migrantov. Samo še o številkah. Ob tem se lahko spomnimo, kako tudi naši politiki zdaj barantajo o kvotah migrantov, ki naj bi jih “velikodušno” sprejeli in o migrantskih tokovih, ki se bližajo Sloveniji.

Beseda migrant (SSKJ) je oznaka za: “kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov”. Beseda migrant torej označuje ljudi, ki se selijo zaradi ekonomskih razlogov. In politiki so pretkani, zato zdaj svoje državljane strašijo z migranti, ki bodo “odžrli” njihova delovna mesta.

V resnici pa gre za begunce, za ljudi, ki bežijo stran od strahotnih vojn ali nemogočih življenskih razmer. Za večino tega so v dobršni meri krive ravno zahodne države, ki podpihujejo konflikte, da bi lahko enostavneje izkoriščale naravno bogastvo držav od koder zdaj prihajajo “migrantski tokovi”.

Al Jazeera bo odslej uporabljala samo še besedo begunci. Barry Malone pravi, da v Sredozemlju ni “migrantske” krize. Gre samo za veliko število beguncev, ki bežijo pred nepredstavljivo bedo in nevarnostmi.

V letošnjem letu je približno 340.000 beguncev prečilo evropske meje, kar je 0,045 odstotka vseh Evropejcev (740 milijonov). Samo Turčija pa je doslej sprejela 1,8 milijona Sircev, Libanon 1 milijon in še celo Irak, ki je sam v težavnih razmerah, kar 200.000, poudarja g. Malone.

V resnici gre za razmere, ki zahtevajo odločno politiko Evrope. Ne gre samo za pomoč beguncem, temveč za reševanje vzrokov za krizo nepredstavljivih razsežnosti v delih Afrike, na Bližnjem vzhodu in Aziji. To je temeljna naloga sodobne Evrope. Če je ne opravi, potem bo tudi naša prihodnost kaj klavrna.

V Evropo ne prihaja tisoče migrantov, pač pa družine, otroci, starejši in drugi. Prihajajo ljudje.

Resnični ljudje, ne številke

Znamenita slika sirske družine (starša in otroka) Daniela Etterja, ki je pred kratkih zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih razkriva vso tragiko ljudi, ki so zbežali z območja groze, smrti, vojne. Avtor fotografije je ob tem dejal:

“V vsej svoji novinarski karieri me še nikoli tako prevzel trenutek, ki sem mu bil priča, in imel hkrati srečo, da sem ga lahko ovekovečil. Ničesar nisem vedel o njih, vendar je njihova reakcija povedala vse.

Bile so solze veselja in olajšanja, da je celi družini uspelo, hkrati pa tudi solze žalosti nad vsem, kar so prestali v zadnjih tednih, mesecih in letih. V tistem trenutku je bilo med njimi toliko ljubezni.”

So to številke, so to “odžiralci” naših delovnih mest? Ne, to so ljudje, to so družine, ki želijo živeti, ljubiti

A-Syrian-refugee-holding--009

razmišljanje “posebne” mame

Tole sem brala prvi večer na morju. Mija je že spala, mož tudi. S terase se je videlo morje in lučke Rijeke in obmorskih mest. Jaz pa sem brala. Tudi tole. In se jokala zraven.

Mame otrok s posebnimi potrebami, so mame, kot me. Obenem pa zame tudi velike ženske. Prilagam razmišljanje Petre Grainer, ene velike mame. Objemite svoje otroke in bodite hvaležni, če gre z njimi vse tako kot mora.

http://www.zavod13.org/blog/zensko-vnebovzetje/

V nebo me vzemi, sem si mislila vsaj 1x v življenju in na lastni koži čutila peklenske muke. Materinski niz čutenja je večplasten. Ponuja naravno prebohoteno srečo na tistem mestu, ko se ti rodi otrok ali v večih etapah filmske noči čarovnic. Ko sem Sofio dala krstit, takrat na hitro še v Ljubljani z naglico cunamija, bi lahko imela pred očmi samega Abrahama, ki je daroval svojega sina. Kaj sem hotela jaz, ki nisem imela le edinke, temveč na smrt rojeno deklico, ki so ji bile v tisti noči štete minute? Amen sem rekla takrat, ko smo končali ganljiv obred. Tako iskren in poln ‘zgodi se’, ker sama nisem imela več niti trohlice moči, da bi se bojevala še naprej. Marijo sem najbolj začutila šele ob tistem zadnjem. Saj, če je amen prinesel drobtinice miru, da sem vsaj sedla, potem sem kot ona sama sprejela detece pač takšno, kot mi je bilo dano. Nepopolno, zmotno za ta svet, predvsem pa se ne bi smelo sploh roditi. Za božjo voljo, tako ste tudi rekli. Kako je poglede drugih čutila na sebi Marija vedo tudi matere avtistov ali aspergerjevih majhnih otrok, ki niso po ‘jusu’. Tako smo rekli včasih za vse mogoče odklone od družbe. Geniji, ki se skrivajo za plahimi očmi, ki pogleda ne morejo obdržati. Če vpraša kdo mene je bila čudežna prav ona. Dajte no, kako lahko mulc prebuja mrtve in to takšne, ki so že dišali po nekaj dnevni smrti. Jaz gledam matere, ki stojijo ob prezgodaj rojenih otrocih in držijo svoje dlani na inkubatorji, njihovi otroci pa medtem pridno rastejo. In druge, ki priletijo v bolnišnico takrat, ko otrok že nekaj minut ne diha. Zdravilne so roke teh mater in čudeži se dogajajo na vsakem koraku. Takrat, samo takrat, ko majhna duša sili k pokoju, pa srca popokajo po dolgem in počez. Tolažbe ne najde ne v blagoslovljeni vodi, niti spovednici. Dasiravno jim rečemo, da bo čas zacelil rane in da bo bolje, veliko bolje, kot je ta hip spoznavam, da je po letu dni še huje. Je to sploh mogoče? Živeti z izgubo tega, ki je bil svoj čas del tebe. Marija že ve in mnoge ženske tukaj zunaj prav tako. Vsemogočna je ženska in tudi sreča je prav tako poženščenega spola. Marijino vnebovzetje bi moralo biti materinski praznik, saj kot pravijo, je ona sama večna ljubezen. K spoved pa bi poslala vse duhovnike, ki moralizirajo v spovedanicah za ta ali oni nesprejem novega življenja, pa o družinskem življenju vedo le tisto, kar so v otroštvu doživljali sami. Kakšna je tolažba takrat, ko bi ji župnija morala dat varno zavetje pred nasilnim možem, pa jo pospremijo le z idejo o dosmrtnem zakonu. Koliko trpečih ženskih src najde prav tam varno zatočišče? Lepo vas prosim. Tudi ženska ali predvsem ta potrebuje negovalce in nosila. Pa eliksirje za nove moči, da vstane takrat, ko misli, da ji je usoda tla že povsem odrezala od stopal. Marije pa prebujam v rokah pediatrinj, dušah psihologinj, znanju terapevtk. Kličem vse sestre ne po krvi ali poklicu, da so ob teh ženskah takrat, ko so same.  Naj bodo ob njih skupaj s svojimi prebodenimi srci. Obtoževane Marije Magdalene, da jočejo z njo in se borijo zoper idealizirane poglede tam na drugi strani ceste. Sočutja potrebujejo in podpore, ne moraliziranja za zidovih cerkvenih dostojanstvenikov.

Me smo vsemogoče in čudeži se rojevajo v naših mogočnih maternicah. Dajemo življenje preko srčnih grudi in odpuščamo na veliko, kot to zna le peščica. Negujemo bolna telesa, umivamo umrla stopala in verjamemo, da si najboljše zaslužimo že danes. Če sem že v tem življenju čutila spone pekla, pa ne zavoljo lastnih grehov, temveč ob bolečini posebnega materinstva, potem vem, da so tukaj tudi nebesa. In to ne šele po moji zemeljski smrti, temveč že kar za ovinkom.

images

o parih dneh, ko sem bila slabovidna

Trenutki obupa se največkrat začnejo z veliko ssrečo. En dan prejšnji teden se mi je zdelo, da gre končno vse v pravo smer. Počutila sem se povsem v enem svojem mehurčku. Še par dni, še par njiv, še par opravkov pa bo.

Potem sva z Mijo pospravljali, kuhali in se šli malo pocartat. Med tem igranjem pa me je nekako dregnila v oko. In me opraskala. Tast je oko malo pogledal, a ni videl nič. Tako sem malo ostala v hiši in čakala da bo bolje. Pa je bilo le slabše. Ko je prišel mož iz službe smo brž šli k zdravniku.

Tam je zdravnik brž odkril da imam poškodovano roženico. Da se lahko vse popravi, če bom pridno jemala zdravila.Sicer pa da bi lahko dobila tudi trajno izgubo vida-će ne bi prišla. Samo te besede te kar malo streznejo.

Imam svoj fair share dela s slepimi in slabovidnimi. Še celo z Mijo sva se učili o mojih učenčkih in o tem, da enemu izmed njih ne delajo učki. Pa sem bila vseeno povsem izgubljena. Ugotovila sem, da so vse moje prostočasne dejavnosti vezane na vid. Sploh nisem vedela kaj naj delam.

Potem sem dobila nove ideje. Preposlušala sem vse oddaje na valu 202 in radiu Ognjišče. In našla nove podcaste vredne poslušanja. Okdrila sem Soundcloud.

Predvsem pa sem imela ćas za svoje misli. Te sem osredotočala na cilj-zopet normalno videti. In na majhne korake, ki so me do tega cilja spremljali. Dragoceno mi je bilo, ko sem prvič snela eye patch. In za par sekund se z obemi očesi nekam osredotočila. Ko me neko jutro ni več bolelo. Obenem sem se zavedla kakšno bogastvo knjig, filmov, lepote sem že doživela s svojimi očmi. Čeprav se imam kot defektologinja za nekoga ki zna ceniti, vse to kar ima,se vse prevečkrat pokaže, da pozabim na pol stvari ki jih imam. In zato sem hvaležna tudi življenju da me je na to spet spomnilo. Morda pa spomnim še jaz koga.

Nikakor ne mislim da je bil to big deal. A kot v OINTB. Some people have big shit in their life. You may have small shit. But it is ok, that also this little shit of yours smell terrible and you feel awful bout it.

download

o nesprejemanju drugačnosti

Še par dni in gremo v London. Za mnoge kolege, prijatelje, znance ni to nič posebnega,ker tudi sami potujejo. Za nekatere pa. Večina odzivov je bila prijetnih in sem bila vesela, da se veselijo z menoj. Nekateri pa..
Slišala sem da je to neumno, zakaj moramo tako daleč (ena ura z avionom je vsekakor manj kot 10 ur v avtu do Dubrovnika-ali še kaj več zaradi 30kilometrskih zastojev.). Kaj da bomo tam sploh počeli (točno to, počeli bomo stvari-se sprehajali, videli stvari, ki jih dosedaj še nismo) in kako je to drago (nič ceneje od 14 dni na morju-bi morala sicer preračunati, ampak ja, verjetno).
Logično je, da ne morejo biti vsi odzivi polni vzhičenosti. Po n-tem zagovarjanju pa te počasi že jemlje potrpežljivost.
Toliko bolj, ker sama vidim prednosti v vseh krajih, kamor hodijo ljudje okoli mene.
1.če gredo na morje-fino, se bodo odpočili, malo namakali v morju in pustili svojega notranjega dojenčka da pride na plano (ležati, spati, dobro jesti 😉
-a) če gredo na morje brž na začetku: super, boste brž po končani šoli odšli. To bodo otroci komaj čakali konec pouka
b)če gredo na koncu:super-se boste imeli celo poletje česa veseliti
2.če gredo v hribe; super, malo se boste ohladili, in občudovali lepote naših gora
3.če bodo doma; super, najbolje se lahko odpočiješ doma-in vse kar sem napisala v prejšnjem blogu
in tako naprej.
Pri čisto vsaki od teh kategorij sem za sogovornika vesela. Vsak oddih ima svoje prednosti in slabosti. Zato me še toliko bolj jezi,ko z nasprotne strani ni isto. Sama ne čutim nobene potrebe, da bi hribolazca spreobračala v morjeljubca. Vsak ima rad kar ima pač rad. Zato še toliko bolj težko razumem ljudi, ki bi dopustili le tako kakor delajo oni. In nič drugače. 14dni na morje in pika.Ker drugače od tega je čudno.
We seem to like to travel. Mija tega ni spremenila. Sedaj bi hotela svet pokazati tudi njej. Da vidi, da so še drugačni ljudje od nje.
Živi in pusti..potovati

prenos