Med iskrenimi ljudmi

prenos

Pred leti sem imela čast biti varuška punčki s cerebralno paralizo. Čast zato, ker se mi zdi, da sem prejela neskončno več kot sem dala. In da bi bilo vse še hujše-celo plačana sem bila za to. Skratka, res sem uživala v tej svoji vlogi. Najbolj pa v najinem večernem ritualu. Takrat bi prižgala glasbo,jo vzela v naročje, šla v naslanjač in ji zapela pesem ali dve. To so bili najlepši trenutki najinega dneva. Trenutki, ko sem se zavedela hrepenenja, da bi enkrat tudi sama rada bila mama. Prav tako pa tudi tega, da bi hotela v prihodnje še delati s takimi otroci.
Vsega tega sem se zavedela ta petek, ko sem dobila skoraj deja-vu. V petek sva imeli z varuhinjo le 2 učenca.Potem ,ko je šla z enim na sprehod, sem ostala v razredu sama z otrokom,ki ima cerebralno paralizo. Razvijala sva fino motoriko ob tem pa sem mu pela. Ko je bila po radiu True colors, pa me je zadelo kot strela. Le nekaj let nazaj sem to isto pesem pela tisti punčki. Ki je imela skoraj identično prizadetost kot ta moj učenec. Zavedela sem se, da imam punčko, ki sem si jo takrat tako pravljično želela, prav tako pa po parih letih na drugih področjih šolstva ,res delam s to populacijo.
Predvsem pa pesem True Colors res izraža bistvo te populacije. Z njimi sem sama lahko to, kar res sem. Kdaj boljša verzija same sebe, kdaj pa tudi slabša. Predvsem pa oni res vedno kažejo svoje true colors. Brez sprenevedanja in hinavščine. Kažejo mi svoj obraz. In ko dovolj dolgo gledam, še v tako preizkušenih obrazih vidim lepoto. Mimoidoči ljudje bi jo spregledali. Na naslovnicah časopisov njihovih obrazov tudi nikoli ne bo. A to ni važno. Imam privilegij da delam z njimi. In ponosno sem tudi njihov glas.

Advertisements

50 odtenkov sive

Vedno sem rada delala scrapbooking. In sedaj je tudi moj blog bolj en tak virtualni scrapbook. Izrežem kaj s kake spletne strani kar se me dotakne, in dodam še kaj svojega premišljevanja. Danes torej nekaj o 50 odtenkov sive, ki se jim v teh dneh ne moreš izogntiti-še če spremljaš minimalno vse skupaj tako kot jaz.
Nisem padla pod vso to 50 odtenkov obsesijo. Ker je res obsesija. Vsako valentinovo (kako priročno) pride ven en pocukran film. Pocukran naj še bo. Ampak sado-mazo? To je pač en poseben fetiš na katerega pada nekaj procentov ljudi. Prav. Ni moj problem.
Me pa vse malo čudi. Se je procent ljudi, ki so za take prakse kar naenkrat povečal? Ali ljudje drvijo na ta film samo zato, ker vsi grejo (če je to, potem so res ovčke). Morda so določeni ljudje mislili, da je to romantična komedija,ker je prišla ven ravno na valentinovo (ni). Morda so si obetali določene žgečkljive prizore (no, to se pa v 21.stoletju dobi tudi prek drugih kanalov). Tako, da res ne razumem uspeha tega filma.
Vsi odnosi so malo disfunkcionalni.Vsi imamo svoje lastne kovčke. Eni imajo srečo in v njih malo, drugi veliko. Vse pa pač ni ljubezen.To, da te nekdo ponižuje, da te je strah, da te zasleduje, da te izolira od prijateljev in družine-ni seksi. Je kvečjemu znak, da nekaj grozno smrdi v odnosu.
In še zadnji drobec-ko sem ravno vtipkala 50 shades.. v google sem prišla na Imdb. In kaksno oceno je dobil film? 4!!! od 10. Torej tudi kritiško ni ne vem kaj.

(http://www.relevantmagazine.com/culture/film/fifty-shades-grey-and-abuse) vzeto iz te strani.
At this point, all of us have heard of E.L. James’ bestselling erotic novel, Fifty Shades of Grey. The book has sold over 100 million copies around the world, and the movie is set to open at $60 million.

I’m sure many of you, like myself, have sat on public transportation silently judging those around you who toted around the paperback, wondering at the appeal of the depiction of a BDSM relationship in this Twilight fanfiction. I made fun of the snippets of prose I heard and wrinkled my nose at descriptions of the plot.

In my shallow judgment, however, I overlooked several key problems in the text. Although I correctly characterized it as pornographic, I didn’t make the link that so often comes with pornography: the encouragement of violence against women. Upon closer inspection, Fifty Shades of Grey is not just harmless “mommy porn.” it clearly depicts a deeply abusive relationship in which its protagonist suffers emotional and physical violence at the hands of her partner. And, worst of all, it doesn’t seem to realize this.
Fifty Shades of Grey is not just harmless “mommy porn.” it clearly depicts a deeply abusive relationship … And, worst of all, it doesn’t seem to realize this.

Amy Bonomi, professor and chairperson of Michigan State University’s Department of Human Development and Family studies, has made some disturbing findings. A thorough 2013 study of the book concludes that “emotional and sexual abuse is pervasive in the novel,” appearing in almost every interaction between the protagonists, Anastasia and Christian. Both exhibit textbook signs of abuse: Christian, the so-called love interest, actively stalks Ana, purchasing her place of work and tracking her whereabouts through an app on her phone (“No place to run. I would find you. I can track your cell phone—remember?”). He controls her behaviors, her food intake, and dictates who she is allowed to spend her time with, isolating her from friends and family. He belittles her, threatens her and blames her. As a consequence, Ana is afraid of making Christian angry, afraid to talk to her friends, and insecure in her own personhood (“He’d probably like to beat seven shades of s*** out of me. The thought is depressing”).

Far from “empowering,” Fifty Shades seeks to remove agency. Even though it’s supposed to seem “sexy,” the book even includes several instances of rape, where Ana is coerced into or outright forced to have sex. The BDSM community itself has been outspoken on the issue, distancing itself from the horrific lack of safety or consent in the novel: “Fifty Shades is not about fun,” says BDSM practitioner, Sophie Morgan, in The Guardian. “It’s about abuse.”

“Lose control,” a movie poster urges. Another shows Christian Grey with a tie wrapped around his fist. “I exercise control in all things, Miss Steele,” he says in the trailer. When Anastasia asks, “Why are you trying to change me?” he replies with the saccharine, “I’m not. It’s you that’s changing me.”

While there have been several well-rendered and moving depictions of abuse in media, all of these recognize domestic violence as a cardinal sin; none are as bafflingly oblivious as Fifty Shades of Grey. The marketing for the film is sickening: posited as “an incredible fairytale love story,” encouraged as a date-night movie, and set to release just in time for Valentine’s Day, Fifty Shades barrels ahead without an ounce of self-awareness—or, perhaps, of conscience. The abusive behaviors are treated as adorably flirtatious interaction; here, domestic violence is met with the enthusiastic approval of the story’s protagonists.

The message is clear: by turning these same behaviors around to market them as “romance,” this film effectively silences the experience of millions of victims of abuse. She might not think that she likes being mistreated, it says, but in the end, isn’t it what she really wanted? Christian Grey can do no wrong, so the fault must lie squarely on the shoulders of the 21-year-old college student in a relationship with a rich older man.
By setting it up as romantic, this movie sends out the toxic message that, in the end, you can change your abuser.

Reprehensible threats and behavior are represented as playful fun; force ends up being acceptable because, although it starts with Anastasia’s terror, it ends with her enjoyment. This is what women want, says Fifty Shades of Grey: the perpetuation of violent rape culture. Here, coercion is acceptable, abuse is extolled, and consent is ignored. Psychiatrist Dr. Miriam Grossman sums it up well: “Fifty Shades of Grey teaches your daughter that pain and humiliation are erotic, and your son, that girls want a guy who controls, intimidates and threatens.”

In the weeks leading up to the movie’s release, hundreds of boycotts have sprouted up on social media: #50dollarsnot50shades encourages potential viewers to donate the $50 they would have spent on a night out at the movies to a local women’s shelter for survivors of domestic abuse.

Films like these are honestly a regressive step back in society’s perception of violence against women. The argument that “Fifty Shades of Grey is just fantasy!” has been popular in defending the movie’s treatment of its protagonist, but it doesn’t quite ring true. Unfortunately, for one in four American women, Fifty Shades is a brutal reality.

By setting it up as romantic, this movie sends out the toxic message that, in the end, you can change your abuser. It tells sufferers that their experience is invalid, and, like Anastasia, they should learn to accept and enjoy their situation.

We like to believe that we are somehow immune to the ideas and values that are pumped out by the culture that we live in, but that isn’t true. We like to label fiction as “just a story,” cutting it off from our world, but truthfully, every story that is told comes from a very specific point of view. Everyone wants to say something, and the television, books, and movies that lack a clear agenda most obviously show the values and acceptable behaviors of a society: the casual image of a fully-clothed man surrounded by women in swimsuits in a commercial for an unrelated product, the seemingly justified violence equated with masculinity in action movies, the big-gesture moments in romantic comedies that undermine the hard work of real relationships.

We cannot continue to mistake infatuation for romance, or obsession for love.

Bonomi’s second study shows that women who have read Fifty Shades are more likely to have an abusive partner and unhealthy eating habits, and regardless of causation, the correlation is troubling.

It is so difficult to be aware, but our world is built of stories, good or bad, lazy or carefully constructed, and each disseminates its own point of view. Fifty Shades fills the shape of violence and abuse with the concept of romance, and this is the most dangerous tactic E.L. James could have used, whether or not she realizes this. We cannot continue to mistake infatuation for romance, or obsession for love.

Christian Grey should look up the definition of love in 1 Corinthians: unlike his treatment of Anastasia, real love is “patient, love is kind. It does not envy, it does not boast, it is not proud. It does not dishonor others, it is not self-seeking, it is not easily angered, it keeps no record of wrongs. Love does not delight in evil but rejoices with the truth. It always protects, always trusts, always hopes, always perseveres.”

Read more at http://www.relevantmagazine.com/culture/film/fifty-shades-grey-and-abuse#as8BI21hld1TowPG.99

poetry challenge-day 2

Včasih, ko sem imela še čas, sem zelo rada delala scrapbooking. Tako sem vzela enega od zvezkov..In našla tole pesem.Vmes pa še ohoho hecnih stvari. Glasba, ki mi je bila všeč (really?????????? reallly?!!!).

V bistvu mi je bilo kar všeč gledati skozi te zvezke. In predvsem videti, da nisem več isti človek. Da me vse stvari ne ganejo več toliko kot so me včasih (no, in ob tem so možgani iz arhiva privlekli Wernerjevo pesem in jo bodo kljub mojem zgražanju dali na playlisto na cel večer.Si jo že pojem 🙂 )

Sicer pa je tu pesem.Upam da bo še komu všeč. Ni le 8.2 dan za kulturo

Alojz Ihan: MI

Mi,

vrženi v naključno osončje

na robu galaksije

ki je naključna galaksija

na robu vesolja,

ki je naključno stanje

obstoja energije,

ki je naključje nekega novega naključja

Mi,

sredi vse te fantastične igrivosti

še vedno zmoremo ostati resni

ko vidimo, da vojak straži planino

oda poeziji

Nikoli nisem marala poezije. Šola mi je priskutila poezijo, zdelo se mi je, da za večno. Nisem imela slabih učiteljic. Ampak vse tisto seciranje, kaj je pesnik mislil s tem in s tem stavkom. Jamb, rime a b ab..Vse to ni poglobilo želje po poeziji, prej obratno.

Mislila sem, da bo tako tudi ostalo.Potem pa sem enkrat naletela na Nežo Maurer. Na eno majhno knjigico iz 70 let. Od takrat poezijo ljubim. Ne vse. Veliko poezije mi je še vedno preveč . A vedno znova najdem kakšno pesem, ki se me dotakne.

Mislim, da večina ljudi nima pravega odnosa do poezije. Kar pa je škoda. A mislim, da samo niso našli prave poezije zase. Poezije so priročne, kratke, zgoščene. Pravzaprav idealne za današnji čas, ko nam zmanjkuje časa za dolgo branje. Obenem pa so možnost za soočanje s seboj. Za introspekcijo.

Na čast kulturnemu prazniku bom en teden na blogu obljavlala moje najljubše pesmi. Sicer pa kultura vsekakor ni le poeezija. Kultura je vse kar nas loči od živali. Vse kar sproža našo ustvarjalnost.In vse kar se nas dotakne in nas premakne. Res bi bilo žalostno, če bi vzeli knjigo v roke le 8.2. Upam da niste med takimi primerki

Carl Sandberg SREČA

Spraševal sem profesorje,

ki učijo o smislu življenja,

naj mi povedo kaj je sreča.

In šel sem k znanim proizvajalcem

ki gospodujejo nad delom tisočev ljudi.

Zmajali so z glavo in se posmejali,

čes da jih imam za norca

Nekega nedeljskega popoldneva

pa sem se sprehajal ob reki Desplaines

in videl gručo Madžarov pod drevesi

z ženami in otroki s sodčkom piva

in harmoniko

images

O otroški analni fazi-s psihoanalitičnega vidika

Tudi tole danes ni od mene. Je od Romana Vodeba. Je kot novi Rugelj-kontroverzen, samosvoj. Z veliko njegovimi pogledi se sploh ne strinjam, določeni pa so mi zelo zanimivi. Kot tukaj sledeči. Sploh, ker bo počasi za malo čas, da nastopi to fazo. Ne bom ji pustila kakati povsod (in jo naredila za mini Strojana), prav tako pa je ne bom v imenu tekmovanja prehitro posadila na kahlico (in ustvarila mini Monka). Sicer pa-preberite si sami

Tale blog sem napisal kot kolumno za Čokoladni preliv v Bonbonu oz. Večeru. A ker sem se bal, da uredništvu oz. bralcem ne bo všeč, sem namignil, da je niti ni treba objaviti (in objave ni bilo) – tema je malce provokativna, celo »nestrpno« dikcijo, ki se nanaša na Rome, vsebuje. Sem pa temu pisanju takrat nameraval dati naslov »Od kje se napaja doslednost?«. Takole sem zastavil (upam, da me boste pravilno – torej zgolj teoretsko razumeli):
Se (še) spomnite simpatično nerodnega in patološko pedantnega TV-detektiva Adriana Monka? Ob sredah ga na POP-TV spet vrtijo… (Če ne blogate, si ga enkrat poglejte.) Le kdo bi ga pozabi, saj nas je tako nasmejal in fasciniral s svojimi neverjetnimi rešitvami zagatnih enigem. Toda, ali kdo razmišlja, da osebnostni lik tega izmišljenega detektiva le ni tako pravljičen? Ali veste, da ima takšen karakter v psihoanalizi svoje ime: govorimo o t.i. analnem karakterju oz. o fiksaciji na analni fazi psihičnega razvoja. Otroci, ki jih mamica razvojno (pre)hitro posadi na kahlico in ga privaja na čistočo, postanejo v odraslosti zelo pedantni, urejeni, nič ne prepuščajo naključju, spoštujejo zakone in uredbe, pisana in nepisana pravila. Dosledno upoštevajo tudi banalna pravila. So zelo varčni, celo skopuški, nanje pa se je mogoče zanesti, držijo besedo… Resnično so zelo podobni liku detektiva Monka.
Težko bi sicer dokazovali, da – karikirano rečeno – velik del človeške kulture resnično temelji na toaletnem treningu oz. na klutiviranju izločevalskih funkcij, predvsem kakanja. Zdi se banalno in absurndo, če rečem, da se v otrokovem nezavednem pletejo misli na temo: »Jaz se bom pokakal v kahlico, ti mamica, pa me boš imela za to rada.« Oz.: »Dajem ti drekec, ti mi daj (v zameno in zahvalo) ljubezen.« Verjamem, da ne verjamete, da je nekaj vendarle na tem. Vzemite v roke knjigo Mladena Dolarja z naslovom O skoposti. Ne nameravam vas prepričeval, da imam prav. Rad pa bi vam namignil, da obstajajo določene skupin ljudi, katerih mamice niso prav pedantne v svoji zahtevi, da se njihovi malčki hitro privadijo na kahlico oz. kultivirajo svoje izločevalske funkcije, predvsem kakanje. Verjetno ste že slišali za tezo, da smo Slovenci karakterno zelo podobni Švicarjem in Nemcem. No, na tej točki bom bolj freudovski od Freuda samega: prav mogoče je, da so bile naše mamice večinoma zelo zahtevne do našega privajanja na kahlico oz. na toaletno čistočo. Morda so nas kar prehitro posadile na kahlico. Naša infantilna fantazma o »darovanju drekca v zameno za ljubezen« se je očitno vkoreninila v nacionalni karakter, torej v prenekaterega Slovenca. Morda smo za odtenek res bolj dosledni in spoštujemo pisane in nepisane zakone oz. dogovore, kot npr. kakšna druga nacija. Tudi kljubovalni smo. Res pa je, da vendarle nismo vsi (torej kolektivno) na enak način dosledni in zanesljiv.
Imam kolega, mojstra svoje obrti. Dobro ga poznam – zato sem stavil, da se ne bo držal dogovorjenih rokov, ki jih je prej sam postavil. Prav neverjetno nedosleden je. Paral mi je živce, ko mi je obljubljal stvari (in postavljal terminske okvirje), za katere sem sam že vnaprej vedel, da se jih ne obdržal. (Danes, ja, prav danes – ko sem se odločil da na blog »vržem to kost« – mi je izgubil ključ od bajte – in mi bo moral kupiti novo ključavnico. No, že enkrat prej mi je prekipelo: »Kdaj je tebe mamica navadila, da si se končno usral v kahlico in ne kamor ti je padlo iz rit?« Seveda me je debelo gledal – potem pa vendarle priznal, da je imel kot otrok nekaj zdravstvenih problemov, in da so ga na nek način razvajali oz. tolerirali njegovo kakanje v »ne-kahlico« – pač pa v hlače, plenice oz. kamorkoli se mu je zljubilo.
Verjemite mi: človeštvo se je organiziralo v kulturno skupnost skupaj živečih po nekih pravilih in pozneje zakonih ter dogovorih v tistem trenutku, ko so mamice svoje otroke naučile kontrolirati svoja zloglasna »prva darila« svetu oz. njim samim… No, še tale namig: določne marginalne skupine ljudi, ki so nas ne dolgo tega dodobra razburkale in razdelile, je v luči povedanega, mogoče povsem drugače razumeti. V mislih imam družino »S TROJAN«, ki ima težave z redom in prilagajanjem zakonom… Res je: ker ne vemo niti to, ali bivamo, se vam s tem meta-pisanjem (spet) ni treba strinjati. Cenjeni psihiater dr. Andrej Marušič se nedavno iz Freudovega koncapta analnega karakterja norca bril (nekje je celo rekel, da je astrologija bolj znanstvena od psihoanalize). Že prav – a jaz furam dalje; pa brez zamere…
Array