Koga se je treba bati?

. Podobno kot avtorica pričujočega članka, sem čutila tudi sama v zadnjih dneh, ko je debata o beguncih prišla do vrelišča. Mnenja so taka in drugačna. In je razumljivo. Smo različni, imamo različne izkušnje, poglede in mnenja.Kot je zapisal p. Branko Cestnik. Od ljudi, ki nikoli niso bili daleč v svetu, težko pričakuješ da bodo mirni ob vsem tem. Nismo navajeni različnosti. Navajeni smo tega, da smo vsi bolj ali manj enaki.Še celo če si belec, pa malo drugačen belec kot mi (iz bivše juge) je lahko problem.

Razumem, da je ljudi strah.Težko pa se sprijaznim z vsem sovražnim govorom. Na tviterju sem odsledila vsaj 30 ljudi, na fb pa prenehala spremljati objave od nekaterih). Ker je bilo too much. Ker nihče res ne ve-še najmanj tisti ki se dela da ve vse.Še strokovnjaki ne vedo, kakšne pozitivne in negativne posledice bo to prineslo.

Avtorica tega članka piše, da ji grozijo. Ker hoče pomagati. Sploh ne morem verjeti. Pogledala sem si stran Slovenija zavaruj meje.In ja. Če te ni strah, te postane. Tega kakšni so slovenci in tega kakšni so imigranti. Pa so ljudje. Taki isti nestrpneži kot na tej fb skupini in tisti čisto normalni. Kot večina nas.

Žalostna sem. Obenem pa vesela, da so ljudje, ki vzamejo pomoč v svoje roke. Bolj pomembno kot kaj bodo naredili begunci, je kaj naredimo mi. Verjamem da se karma vrača. Ni nujno, da nam jo bodo vrnili begunci.Potrebovali pa jo bomo gotovo. Časi so taki.

In koga se je treba bati? Nas samih. V vsakem izmed nas se skriva velika moč,da pomaga. Ali da škoduje. Vsem nestrpnežem pa bi na recept predpisala Živo knjižnico.

tole pa je članek http://www.lokalne-ajdovscina.si/article/2015092516552137/Pomagam%20beguncem,%20po%C4%8Dutim%20se%20kot%20%C4%8Darovnica%20/

Ne bojim se beguncev, muslimanov … Bojim pa se Slovencev. Resnično se jih bojim.

Ni še mesec dni, odkar sem se lotila tega projekta. Življenje se mi je obrnilo na glavo. Iz povprečne in zdolgočasene študentke, ki se je nekega dne odločila pomagati sirskim beguncem, sem se spremenila v humanitarko, ki ji vsak dan grozijo ter javno izpostavljajo njeno ime in priimek. Moj delovnik traja vsaj 18 ur na dan. Delam na lastne stroške. Po vsej Sloveniji se vozim in prenašam blago na lastne stroške. Iščem zbirališča po vsej Sloveniji, na svoji facebook strani Pomagajmo beguncem vsak dan objavljam najnovejše novice na to temo in zapisujem svoje misli. Delam, skoraj več ne spim, zaradi vsakodnevnih žalitev se mi je močno poslabšalo psihično zdravje. Sem depresivna, živčna, a še vedno vztrajam. Rečem si, da je jutri nov dan, da se bo morda zgodil čudež in se bo našel dober človek, ki bo pomagal mojemu projektu, ki bo pomagal beguncem ali vsaj begunskim otrokom.

Vse skupaj se je začelo povsem spontano. Sem 26-letna Celjanka, študentka psihoterapije, specializantka sistemske terapije, ki se že nekaj let ukvarja s prostovoljstvom. Delala sem v Hiši Hospic, v Zavetišču za brezdomce Celje, v psihološkem kotičku na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, v Don Boscu z otroki, v dnevnovarstvenemu centru za ljudi s posebnimi potrebami …, a tega ljudje ne vidijo, ne vedo. Zmerjajo me z izdajalko države, in to z besedami, ki jih tukaj ne bom omenjala. Ne razumem, zakaj, saj hočem le pomagati. Ob vsem tem neuradno pomagam nekaj slovenskim revnim posameznikom, česar do zdaj nisem nikoli izpostavila. Vseeno mi je namreč, kakšne narodnosti je kdo, zame Slovenec nima prednosti, zame ima prednost tisti, ki je najbolj ubog. In kolikor vem, v Sloveniji trenutno ni vojne. Takšna je pač moja prednostna shema. Pomagaj tistemu, ki je najbolj na tleh. Vsi mi očitajo, zakaj ne pomagam Slovencem, češ, poglej, koliko je lačnih Slovencev. Kje so bili ti ljudje prej, pred enim mesecem, ko se je začela begunska kriza? Zanimivo naključje.

Takrat sem v jezi napisala tole:

Vsi, ki vas tako skrbi za slovenske družine in otroke − ustanovite svojo skupino. Nekaj klikov. Tako kot sem naredila jaz. Skupino lahko ustvari VSAK človek, ki je na facebooku. Tako preprosto je to. Takoj se pridružim vaši skupini, samo obvestite me, ko bo ustanovljena, da še zanjo prispevam po svojih najboljših močeh. Le en nasvet, če želite, da gre vaši skupini za uboge Slovence tako dobro kot nam, potem se zavedajte, da boste za to porabili okoli 18 ur dela na dan, mnogo živcev, ker vam bodo vsi očitali, zakaj raje ne pomagate beguncem, in dovolj lastnih sredstev za logistiko in organizacijo, saj država ne prispeva nič. Vsem, ki vas skrbi, da je lepše poskrbljeno za begunske otroke kot za »naše«, še vedno ostane PODARI5, BOTER5 in SRCESLOVENIJI5 na 1919 in lahko tako svojo skrb tudi udejanjite. Hvala, krasni ste.

Resnično me zanima, koliko od teh ljudi, ki tulijo, da je treba pomagati Slovencem, zares tudi pomaga? Recimo čez vse leto. Menim, da ravno ti, ki na ves glas zdaj tulijo, da je treba pomagati tudi domačim, ne dajo zares niti enega evra od svoje plače ali pa ene minute svojega časa, da bi pomagali drugim. Nič narobe, taki pač so. Nihče jih ne sili, da morajo pomagati, da morajo darovati, da morajo biti ljudje. To je njihova volja. A ne vem, zakaj mi, ki zares čez vse leto darujemo in pomagamo nesrečnejšim od nas, predvsem domačim, ne moremo v miru uresničevati svoje volje, da pomagamo v teh nesrečnih časih nekomu, ki je še bolj nesrečen? Nesreča ne izbira. Danes so oni, jutri smo lahko že mi. A na to noben nikoli ne pomisli?

Na začetku sem pričakovala le nekaj sto »lajkov« na naši facebook strani, zadeva pa se je razvila z neverjetno hitrostjo. Ni minili še niti en mesec in že imamo več kot 6000 podpornikov. Ocenjujem, da se je velik del teh ljudi pridružil tej strani le zato, da »vohuni«, saj sicer obstaja druga facebook stran − za nestrpne, ki se imenuje »Slovenija zavaruj meje«.’ Na tej strani so me tudi javno izpostavili, z imenom in priimkom, s sliko, z lažmi, da skrivam pri sebi begunce, in pozivali, da naj me preveri policija, ter me spraševali, koliko mi plačujejo Sirci, da jih tako branim. Ob takih pripombah samo onemim in sem šokirana, ko vidim, da ima ta stran več kot 10.000 podpornikov, med katerimi je veliko izobraženih. Vprašam vas, kje je človečnost, kam je šla empatija? Mar nista razum in empatija tisto, kar naj bi nas ločevalo od živali? Žal ugotavljam, da smo veliko slabši … Zaradi psihičnih pritiskov sem imela pred nekaj dnevi prometno nesrečo. Na srečo se je končalo dobro, a lahko bi bilo usodno.

To stran sem prijavila na facebook zaradi ksenofobije, prav tako sem pozvala k temu druge. Zdaj mi javno grozijo. Stran Slovenija zavaruj meje in Teritorialna obramba slovenije 2015. Ne samo meni, ampak vsem levičarskim strankam, kot da imam jaz kakšno zvezo z njimi. Edina naša skupna točka je, da je eno izmed naših zbirališč v pisarni Združene levice Celje, ker pač nihče drug ni hotel odstopiti prostora, čeprav ga je dovolj. V kaj se je to spremenilo? Moja edina želja je bila ustanoviti neprofitno skupino za zbiranje pomoči beguncem, nenadoma pa sem se znašla sredi »politične facebok vojne«. Kako tipično za Slovenijo. Tako majhen narod, a vedno razklan na dva dela. Vedno levi ali desni. Človek ne šteje, pomembna je edino stran.

Se pa najdejo tudi dobre izjeme. Po dveh tednih delovanja me je odkrila ena izmed članic Malteških vitezov (ki pa je po desetih dneh delovanja zaradi vseh obtožb in psihičnega pritiska tik pred tem, da vse skupaj prepusti samo meni). V istem dnevu se nam je pridružila fundacija dr. Danila Türka − fundacija Pustimo jim sanje. Imam tudi veliko podpornikov, ampak žal mi nestrpni ljudje jemljejo energijo, in ker sem trenutno tako rekoč sama za stran, kjer dobim po 200 sporočil na dan in na vsakega tudi odgovorim, sem psihično izmučena. Kljub temu hočem nadaljevati. Ne vem, kako, in ne vem, s čim, saj nimam sredstev, imam pa v sebi veliko moč, ki lahko ob boljših dnevih, kot je ta danes, kljubuje tisočim žaljivim komentarjem.

Za zdaj sem s pomočjo sodelavke prostovoljke (vsi smo prostovoljci), ki se je zaradi ekstremnega pritiska umaknila in sem trenutno ostala sama, zbrala 26 zbirališč − našteta so na naši spletni strani www.pomagajmo.net. Načrtujem še več zbirališč, vsaj še enkrat toliko, pisala bom številnim slovenskim podjetjem. Nekateri so me poklicali kar sami in darovali veliko stvari, na primer MIK Vojnik. Podpira me tudi nekaj znanih Slovencev. Moje delo obsega celotno organizacijo strani na facebooku, kar pomeni neprestano brisanje ksenofobičnih komentarjev, pisanje aktualnih novic in informiranje, kje se potrebuje pomoč. Seveda pa sem aktivna tudi na terenu, nazadnje smo bili štirje prostovoljci s svojim kombijem v azilu v Gornji Radgoni, kjer smo preživeli dan s 400 begunci, in imela sem se mnogo bolje kot z nestrpnimi Slovenci. Po trikrat so se zahvalili za en sam majhen plastični kozarec vode, otroci so zelo lepo vzgojeni, vsak je vzel le po eno igračo, kakršna so bila navodila … skratka, ne bojim se beguncev, muslimanov … Bojim pa se Slovencev. Resnično se jih bojim.

Počutim se kot čarovnica v srednjem veku, ki jo kurijo na grmadi. Si to res zaslužim, sem mar res izdajalka lastnega naroda? Ali pa sem le Človek z moralnimi vrednotami, ki hoče pomagati tistim, ki to trenutno najbolj potrebujejo? Morda bodo naslednjič potrebovali pomoč ravno tisti, ki me zdaj hočejo ustaviti. Morda pa le sem izdajalka države. In petokolonaš, kot mi pravijo.

Ker branijo »svoj narod«, kakor pravijo oni. Meni pa razum pravi: Brani ljudi!

Advertisements

7 stvari, ki naj bi jih otroci videli pri mami

From the moment that you hold your first perfect, wrinkly baby in your arms, the universe shifts and the title “Mom” is placed on your head like a very heavy crown.  Being a mom is a profound responsibility, not for the faint of heart.  Here are seven things that all children would benefit from seeing their mom doing.

1. Expressing Love

There is too much hostility in the world, too much apathy and too much neglect. A mom has the gentle power to infuse her child with love and security, all with a simple hug, kiss, or soothing words.

So often I hear from my 2-year-old, “Hold you?”  Usually when I’m right in the middle of something.  My “In-a-minutes” add up until I’ve completely lost the opportunity to love my child.  Chores can wait, but kids won’t.  They will grow up and move on.  No child was ever harmed by a mother who expressed too much love.

2. Doing What They Love

As a child, I remember perching myself up at the kitchen table, gazing star-struck at my mom who was speedily sewing me a new Easter dress.  To me, she was amazing, her abilities endless; I wanted to be just like her.

Becoming a mom can consume our time to the point where we stop doing the things we once loved.  Please don’t!  Playing the piano, painting, singing…the creative outlets are endless.  If you want your children to be passionate, creative little people, then they need to see you doing the things that you love to do.  Your example is powerful and you will be a star in their eyes.

3. Being a Cheerleader

Thankfully, this doesn’t mean squeezing into a short skirt and exposing your midriff.  But it does mean waving those metaphorical pom-poms whenever you get the chance.

Kids need to know that their mom is their number one fan.  At soccer games, dance recitals, spelling bees, when kids see their moms on the first row, cheering them on, they may put up that, “I’m so embarrassed” front, but inside, they are ecstatic, relieved, and assured that mom’s got their back.  And that is nice to know.

4. Going With Your Gut

Moms are blessed with a strong intuition when it comes to making decisions for the family.  Call it mama-bear instinct, but kids need to see mom making tough decisions based on her gut feelings, and standing by those intuitions.

Don’t feel right about a sleepover?  Make sure your child knows that the reason you said “No” was based on your instinct, and not your desire to be a “mean mom.”

5. Loving Their Bodies

Women are far more sensitive about their body image than men, and moms who are constantly degrading their figures are teaching children the misconception that bodies should be perfect.  When your son or daughter sees you scrutinizing yourself in the mirror and vocalizing negativities about your body, they will internalize that.

Instead, love your body for what it can do…lifting your child on the playground, wrapping your arms around them in a tight hug.  Your confidence and example can teach both sons and daughters to be comfortable in the skin they are in.

6. Praying for Them

Kids should know that we think about them constantly.  We worry about their safety, we hope for their success, and we yearn for their happiness.

It is more than okay to let children see you praying for them, to let them hear your concerns and your hopes for them.  Pouring your heart out will help them see just a glimpse of your infinite love for them.

7. Letting Loose

Yes, being a mom is a huge responsibility.  There is always something to clean, something to fix, some errand that needs to be run.  But sometimes we get way too caught up in the duties of motherhood that we forget to have fun in the process.  Kids desperately need to see their moms letting loose, laughing, and having some fun.  Chores can wait, but the opportunities to play dress-up or Twister are fleeting.  Grab ahold of them!  After all, dads shouldn’t be the only ones to have fun.

besede, ki so me danes pustile brez besed

Petki so fini. Po celem tednu vse žive komunikacije (samo besedne ne), je fino priti med uporabnike,ki govorijo. S katerimi se da pogovarjati (in tudi kregati). Po parih urah pa jih imam prav tako dovolj, in si želim priti na naš bolj miren oddelek.

Kakorkoli že. V petek jih gre večina domov. Ostanejo le redki in tisti so združeni v nove skupine. Z eno punco sva se pogovarjali že prejšnji teden. In je bilo zabavno. Ko sem jo danes videla sem bila vesela-obenem pa žalostna zanjo,če je že spet ostala v zavodu. Vprašala sem jo, kako to, da je tu. Pa je rekla, da mama noče skrbeti zanjo.

Ostala sem brez besed. Kaj naj rečeš otroku,ko ti izjavi nekaj takega? Še če si normalno kognitivno sposoben ni lahko sprejeti dejstva, da si nezaželjen, da bi bilo boljše,če te ne bi bilo. Morda z nešteto urami dela na sebi in psihoterapije.

nočem obsojati mame. Verjetno ji ni bilo lahko. Verjetno je imela svoje razloge. Verjetno se je odločila tako, ker je vedela, da hčerki zavod lahko bolje pomaga kot ona sama. Prav tako gotovo ni enostavno imeti otroka s posebnimi potrebami. Rada pa bi ji rekla, da ima super hčerko. Ki je prijazna, komunikativna, srčna. Ki je na tistem področju ki ga zmore najboljša.

Hvala bogu za zavode. “Naši” otroci se starajo, starši tudi.Dobro je vedeti, da so ustanove, ki bodo poskrebele za njihove otroke, ko sami ne bodo več zmogli. Do takrat pa smo mi tam, da jim olajšamo življenje. Da opravimo svoje delo z njimi. In jim damo svojo ljubezen. Ki jo taki otroci, kot je ta punca še toliko bolj potrebujejo

download (3)

o beguncih

Te dni vsak ki ima pet minut časa govori o beguncih. In je logično. Naenkrat niso več tam, temveč tu.

Ljudi je strah. Razumljivo. Smo ena najbolj varnih in posledično dolgočasnih držav. Če vidiš črnca in kitajca si misliš, da si zadel na loteriji. Saj ne rečem.čisto fino je tako. Multi kulti mesta so mi zanimiva za par dni-potem pa se je fino vrnit domov.

Ker pa živimo v zelo homogeni družbi, seveda nismo navajeni vsega tega. Počutimo se ogroženi in se začeti braniti po vseh družabnih omrežjih zlivati svoj gnev (pa čeprav hočejo vsi iti le naprej in nihče noče ostati tukaj).

Sama preprosto ne vem.In mislim da je to edino modro stališče.Ne vem kaj bo iz vsega skupaj. Ne vem koliko se bodo stvari spremenile za nas vse, ne vem koliko se bodo integriralli.Ne vem kdaj se bo množično priseljevanje končalo.

Vem pa eno. Da so tu. Da so ljudje. Da hočejo naprej in da nas dejansko sploh ne ogrožajo. Da smo slovenci dobri in da skušamo pomagati drugim. Pa čeprav tudi sami nimamo ogromno.Tviter je kar prekipeval od pozivov k pomoči, obvestil kdo kam gre, kaj se kje zbira. V redu smo. Tisti pa ki niso, pa so verjetno samo prestrašeni od vseh youtube linkov in nasprotujočih se mnenj na vseh internetih. Kar sploh ni težko. Novice so takšne in drugačne. Ena sama negativna informacija pa se v naše možgane zapiše bolj, kot par pozitivnih.

K sreči mi ni bilo nikoli treba biti begunka. Bila pa sem ravno toliko v tujini, da nikoli nisem na migrante gledala enako. Toliko enih stvari te veže na tvoj dom. Prijatelji, sorodniki, znanci, ljudje ki jih pozdraviš na cesti, sošolci, sodelavci…  Preden sem šla v Ameriko se mi je zdelo, da bi lahko živela kjerkoli. Ko sem šla, sem videla da ne bi mogla. Preveč stvari me je vezalo nazaj.  Vem, da se ljudje selijo in vedno so se. A ni enostavno pustiti vsega za seboj. Vsaj meni ni bilo. Bilo mi je povsem vredu, a ni bil moj dom. Lahko bi ostala še eno leto in delala eno pripravniško službo za Združene narode. Pa sem hotela le domov. V sanjah sem videla svojo sobo, gozd poleg nje in videla sebe ko sem spet mirna.

Vsak si zasluži svoj dom. In mir. Da lahko ostane tam kjer je namenjen. Ampak ker nisem svetovni voditelj ne morem narediti nič. Lahko le dam kakšno malenkost od sebe.

download (2)

SREČA

stanuje v 7.nadstropju..Je pel Ježek

Jaz pa pravim,da se sreča skriva v našem razredu.

Hecna tale dama. Vsi jo iščejo drugje. V novih avtih (važno da je boljši od sosedovega, pa tudi če živijo ob kruhu in vodi)

-v lepoti in mladostnosti ( bi morali izgledati stari 20 še pri 60ih)

-v lepih velikih hišah (zaradi katerih si v kreditu do smrti)

-v potovanjih daleč stran (ampak kamorkoli greš neses svoje emocionalne kufre s seboj)

-v denarju (ki vsekakor ne škodi, a ga ne moreš nesti v grob)

Seveda je lahko sreča tudi v vseh teh stvareh. Pa še v tisočerih drugih, odvisno od vsakega posebej.Ona pa se skriva (tudi) tu. Na najbolj nenavadnem mestu. Kjer jo niti približno ne bi iskali. Med “revčki”, “rastlinami” in kar je še podobnih “ljubkovalnih” izrazov zanje. Tu bi pričakovali kvečjemu hudo trpljenje in žalost. Zato je presenečenje v tem, ko tam najdeš srečo, toliko večje.

Skriva se v hvaležnosti, da vidiš kaj sploh imaš. Skriva se v nasmehih,ki ti sledijo še cel dan. Skriva se v tem, da lahko ti narediš nekaj za nekoga, ki ti tega ne more poplačati. V tem, da si upaš dotakniti teh skrotovičenih teles, zapakiranih v najbolj neugledno embalažo. Ko vidiš v njih lepoto, jo lahko vidiš povsod.

Sreča je tu. Kak dan se mi bo gotovo zdelo, da je ne vidim več. Da me bo potrlo pomanjkanje odziva, njihove težave, posebne potrebe.

A danes vidim srečo. In to je to.

download

Brez besed

Moj lanski razred je bil po letih učne pomoči,  nekaj ćisto novega. Kljub temu, pa so bili učenci še vedno dokaj samostojni-z izjemo enega,ki je potreboval nego in vso pomoč pri vseh opravilih.

Letos pa sem očitno dozorela in pristala sem v razredu kjer ni le en tak učenec, temveč 7. Vsi potrebujejo hranjenje, dvigovanje, umivanje zob, pomoč pri vseh opravilih. In vsi ne govorijo.

Na začetku sem bila kar malo presenečena. Letos v razredu ni nobenega s katerim bi se lahko pogovarjala (razen varuhinje in medicinske sestre). Ko sem dobila še par izbruhov trme (eden ni hotel jesti pripravljenega- ker ni bil njegov ljubljeni čokolino, ena punca pa si ni hotela umiti zob), sem že kar malo podvomila v pravilnost odločitve. Kaj pa če je vse to pretežko zame?

Potem pa smo imeli glasbeno vzgojo. Sedela sem ravno s tisto punco, ki je prej naredila celo dramo v kopalnici. Potem pa sva peli in se je odzivala. Smejala se je. In me gledala v oči. To je bil globok pogled. Takega kot si deliš z najbližjimi. Z otrokom. Z možem. Bil je pogled, ki se ni odvrnil. Ni ustrašil. Pogled ki me je spraševal- “me imaš kaj rada?”. Moj pogled ji je, upam, ravno to tudi sporočal. Da bom poskrbela zanjo, da jo bom skušala razumeti in da ji bom ponudila čimveč novih izkušenj.Ko sem jo tako gledala, sploh nisem več opazila, da ne govori, da ne hodi, da ne je sama, da si ne more umiti zob sama, da je na vozičku. Videla sem  samo njo.

Vsako živo bitje komunicira. Tudi oni. Nimajo besed. A znajo pokazati kaj jim je všeč, kaj jim ni všeč in najpomembnejše-ljubezen. Kot bi bili zaprti v neke svoje nevidne školjke. A ob glasbi, prisotnosti staršev in ljudi nasploh se te školjke odprejo in vidiš..srečo. Pristno otroško veselje.Nekaj kar vsi počasi izgubimo z odraščanjem.

article-2252851-16A4DA72000005DC-946_634x421

Zakaj mi gre Hrvaška (tudi) na živce..

Miha Mazzini me je v svojem zadnjem zapisu spomnil zakaj mi gre Hrvaška na živce. So blizu? So. Imajo res lepo morje? Imajo. Je dopust dol nekaj kar je dosegljivo večini slovencem (razen vedno večjem procentu, ki si tega ne more privoščiti). Je.

Vse to je res. Je pa res tudi top five razlogov, zakaj mi gre na živce

1.POLITIKA:Malo sem podzavestno vedno imela slab občutek zaradi nerešenih političnih vprašanj. Nekako nikoli nisem imela zaradi tega problemov, a en tak občutek je ostal. Kot da sem sama nekaj kriva, ker po dvajsetih letih (!), še vedno ne morejo rešiti zapleta glede par kilometrov morja.

2.FANTOMSKA MESTA: enkrat ko sva šla z možem iz plaže je pokazal na hiše. Na vsaki od njih so se sušile brisače. Rekel je, da bo to mesto duhov, ko bodo šle vse te brisače domov. In bo res. Do takrat, o tem nisem nikoli premišljevala. A je res kar malo spooky biti v mestecu, ki bo potem, ko bo iz njega odšel še zadnji dopustnik mrtvo.

3. SLOVENŠČINA; Glede na to, kolikšno število slovencev prihaja dol, bi se lahko temu prilagodili. Res. Zame je ta bivši jugo jezik logičen in ga govorim.Odraščala sem s televizijskim programom HRT1 -ker je bil to edini program poleg Slovenije,ki je sploh lovil. Za veliko ljudi pa  to ne velja (več). Prijateljica zamejka ne zna spregovoriti niti enega stavka v hrvaščini. In verjetno je vedno več takih. in ABSURD. Mislijo si, da so hrvaški, srbski, črnogorski različni jeziki.Naš, nedvoumno različen pa je očitno enak. In mi moramo vse moramo razumeti. Bil bi en znak spoštovanja, če bi vsaj kaj napisali v slovenščini. Če lahko sredi Avstrije zagledam opis v slovenščini (pa nas tja ne pride 800000), bi ga lahko tudi tam, kjer dejansko pride polovica Slovenije in smo drugi po prenočitvah.

4. ODNOS: Verjetno sva imela smolo, a poleg res prijaznih lastnikov apartmaja, sva imela večinoma negativne izkušnje z ljudmi v storitvenimi dejavnostmi. Z izjemo res srčnega natakarja v Opatiji. Vem, da so ljudje izčrpani, ker v štirih mesecih opravijo delo celega leta in delajo po cele dneve. Ampak sori. To je tvoje delo (verjamem pa tudi da veliko ljudi pristane v tej branži, ker drugega dela ni, ne ker bi bili rojeni za to delo). Pregovorno mrzli angleži so prekosili hrvate z 1 proti 0.

5. STUCK IN TIME; Vem. da sva vedno izbrala cenejše apartmaje, in dobila temu ustrezno ne najbolj luksuzne apartmaje. A še vedno. Velikokrat je videti, da se je vse ustavilo v 70 letih in da ne izboljšujejo. In to je škoda. Ker denar očitno priteka. Ampak gre očitno vse naprej v žep, ne pa v izboljševanje.

Seveda greš na dopust predvsem zato, da si spočiješ. In saj ne rečem, sem si. Nič hudega mi ni bilo. Obenem pa vzamem s seboj tudi glavo in ne morem nehati misliti in opazovati. Gotovo bomo še šli na morje. Z majhnim otrokom je to edino logično. Obenem pa se vse te negativne izkušnje počasi nabirajo in moj odnos do Hrvaške ni več tako lep kot takrat ko sem bila tam prvič. In zato sem ob prispevku Mihe Mazzinija samo rekla: “Pa res!”

Na svojem hrvaškem morju Miha Mazzini

Počitnice so končane in čas je za obujanje spominov. “Kako je lep ta naš Jadran, na vsem svetu ni lepšega morja!” je rekla neka gospa, in ko sem vprašal, ali je bila na oddihu v Portorožu, me je debelo pogledala: “Kako to misliš? Na Kornatih, seveda.”

Drugi znanec je poročal, da so letos resno načrtovali odhod v tujino, razmišljali o Grčiji, potem pa ostali kar pri nas, na Kamenjaku blizu Pulja. Tretji je bil lani v Tunisu, pa se je letos ustrašil terorističnih napadov in ostal kar tu, na Braču.

Začelo me je zanimati in dopustnike sem malce izprašal. Povzetek odraža delitev možganov na čustveni in razumski del: Slovenci točno vemo, da imamo le 46,6 kilometra Jadrana, a čutimo, da je našega precej več. Zemljevid vam pove, kje poteka razumska meja, kje poteka čustvena, pa mi ni uspelo točno ugotoviti. Dubrovnika vsekakor ne občutimo kot del slovenske obale, Lastovo in Korčula pa sta zagotovo še naša bisera.

Verjetno je mišljenje, da je Jadran naš, ostalo še iz jugoslovanskih časov, zato sem zadevo preveril pri mlajši generaciji, za katero pa so počitnice na Hrvaškem nekako vmes med domačijo in tujino. Vpliv staršev je prevelik, po drugi strani pa vseeno opazijo jezik, ki ga ne razumejo povsem in se ga niso učili v šoli.

Dopustovanje

Letos poleti je turistični vodnik sprejel ladjo, polno turistov. Naštudiral je zanimivo točko in jih pozdravil v kar petdesetih jezikih. Res pa je, da slovenščine ni bilo med njimi in da so bili na ladji večinoma Slovenci.

Po Istri in Kvarnerju so se zadnja leta razširili napisi v glagolici in pojavljajo se že tudi jedilni listi, napisani v njej. Zanimivo, da očitno več obiskovalcev prihaja iz XVI. stoletja kot iz sosednje Slovenije, saj jedilnega lista v slovenščini še nisem videl. Pri tem je vsaj Istra res zelo naša, vsaj po številu slovenskih lastnikov nepremičnin: “Po neuradnih podatkih imajo slovenski državljani na Hrvaškem več kot 110 tisoč nepremičnin, večinoma stanovanj, apartmajev in počitniških hiš ob obali Jadrana.” (vir)

Povejmo še letošnje podatke za vso Hrvaško do konca julija: “Slovenskih turistov je bilo približno 808.500, kar je 7,81 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Ustvarili so nekaj več kot 4,723 milijona prenočitev, kar je 4,68 odstotka več kot lani. Slovenci so z 11,89-odstotnim deležem v celotnem seštevku turističnih prenočitev na drugem mestu, za Nemci.” (vir)

Pa mi, kdo smo pa mi?

Ko sem pred precej leti letoval na Krfu – nekako na začetku druge sezone, ko so ga bolj množično odkrili slovenski turisti –, so pred gostilnami na tablah že viseli napisi v slovenščini in ponujali so tudi govejo juho (resno!), torej so takoj preklopili in se prilagodili.

Turizem Hrvaški pomeni petino družbenega prihodka (vir), največ v Evropi, torej je to kamen, ob kateri se uspešnost države pobere ali pade. Hkrati pa temu milijonu Slovencev, torej drugi najmočnejši skupini, ki prinaša denar, ne bi posvetili nikakršne pozornosti.

Kar nas privede do zanimivega vprašanja: kako hrvaški turistični delavec vidi slovenskega gosta?

O tem sem razmišljal že dolgo, vse od jugoslovanskih vojn in prizora, ki sem ga videl na eni od precej opustelih hrvaških plaž. Slovenci smo bili edini gostje in to se nam je zdelo normalno (seveda, saj smo bili na našem Jadranu!), normalno pa se je zdelo tudi gostiteljem, zato nismo bili deležni kake posebne hvaležnosti. Ko se je pojavil en sam neustrašni Nemec, pa so se klanjali pred njim, kot bi bil svetovno čudo. Zakaj?

Moral sem živeti v New Yorku, da sem doumel hrvaški pogled na slovenskega gosta. Če niste nikoli živeli v tem velemestu, vam bo naslednja razlaga delovala šokantno, v resnici pa ni. Hrvaški gostinci gledajo na slovenske goste kot Newyorčani na ščurke. Vedno pridejo in karkoli počnete, ne morete se jih znebiti, najbolje je torej, da se navadite živeti z njimi in jih ignorirate.

Ni sile, ki bi zadržala Slovence pred počitnicami na morju, ki ga pojmujemo kot naše. Mi pridemo, pa naj bo kadarkoli, kakorkoli in v karkoli. Mi smo, pravzaprav, fikus v zakonski zvezi. Tam smo in oddajamo ta evro kisik in to je to.

Od doma smo navajeni slabih storitev; kot je pokazala raziskava, smo legendarno trpežni uporabniki (vir). In potem gremo na počitnice v nekaj, kar pojmujemo kot razširjen dom, in dobimo isto kot doma: lepo naravo in obupne storitve. Skratka, zadovoljni smo.

Slovensko-hrvaški turistični odnosi so simbioza potrpeti in pretrpeti: Slovenec vse prenese, ker se doma pač spodobi potrpeti, Hrvata pa je življenje izučilo, da je določene nadloge treba le pretrpeti.

o papežu

Papež mi je všeč. Ne samo meni. Mnoge je že in upam da bo še navdušil.

Danes me je navdušil s tem dejanjem (poleg neštetih drugih že prej-od sprejemanja gejev, do katrce, do doječih mater…). Kakorkoli že. Splav je za cerkev nekaj nesprejemljivega. Hud greh zaradi katerega te lahko iz cerkve izključijo. On pa je naredil nekaj salomonskega. Ljubi grešnike in sovraži greh-ne obratno, kot je dostikrat praksa. Ženskam, ki zaradi splava trpijo, hoče pomagati-na način cerkve. s spovedjo, lajšanjem njihovega bremena.Obenem pa seveda splava ne promovira.

Bolj kot nad samo temo, sem navdušena nad njegovim razmišljanjem. Namesto, da bi obsojal, skuša pomagati. Ne odobrava tega, kar so storili, obenem pa skuša videti človeka.

VATICAN CITY, Sept 1 (Reuters) – Pope Francis will give all priests discretion during the Roman Catholic Church’s upcoming Holy Year to formally forgive women who have had abortions, in the Argentine pontiff’s latest move towards a more open and inclusive church.

In Church teaching, abortion is such a grave sin that those who procure or perform it incur an automatic excommunication. Usually only designated clergy and missionaries can formally forgive abortions.

But from Dec. 8 to Nov. 26, during an extraordinary Holy Year or “Jubilee” on the theme of mercy announced by Pope Francis in March, all priests will be able to do so, he said in a letter published on Tuesday by the Vatican.

In the letter, Francis described the “existential and moral ordeal” faced by women who have terminated pregnancies and said he had “met so many women who bear in their heart the scar of this agonizing and painful decision.”

VINCENZO PINTO VIA GETTY IMAGES

Francis is the first non-European pope in 1,300 years and has marked himself out for his tolerance regarding taboo topics. Although he has shown no intention of retracting the Church’s opposition to abortion, he has alarmed conservatives by taking a less forceful tone than his predecessors.

“This is by no means an attempt to minimize the gravity of this sin but to widen the possibility of showing mercy,” Vatican chief spokesman Father Federico Lombardi told reporters.

SPLINTER GROUP

Deputy Vatican spokesman Father Ciro Benedettini said that “for now” the change would apply only during the Holy Year.

Usually only a bishop, missionary or the chief confessor of a diocese, known by the Italian term “penitenziere,” can formally forgive an abortion, Benedettini said.

The pope’s letter did not mention people who perform abortions.

The Holy Year is one of the 1.2 billion-member church’s most important events, and sees faithful make pilgrimages to Rome and other religious sites around the world. It takes place every 25 years unless a pope decrees an extraordinary one to bring attention to a particular topic or need.

In his letter the pope also said Holy Year activities were open to adherents of the ultra-traditionalist Roman Catholic splinter group known as the Society of Saint Pius X (SSPX).

The Swiss-based SSPX, which rejects some of the reforms made at the historic 1962-1965 Second Vatican Council, defied Rome in 1988 by illegally consecrating four bishops, triggering their excommunication by the late Pope John Paul.

Pope Benedect lifted the excommunications in 2009 and made some concessions to the group. But one of the bishops, British-born Bishop Richard Williamson, caused an uproar by denying the Holocaust. (Additional reporting by Philip Pullella,; Editing by Raissa Kasolowsky)

The pope’s statement on abortion is below. The Vatican has posted his full letter on its website.

One of the serious problems of our time is clearly the changed relationship with respect to life. A widespread and insensitive mentality has led to the loss of the proper personal and social sensitivity to welcome new life. The tragedy of abortion is experienced by some with a superficial awareness, as if not realizing the extreme harm that such an act entails. Many others, on the other hand, although experiencing this moment as a defeat, believe that they have no other option. I think in particular of all the women who have resorted to abortion. I am well aware of the pressure that has led them to this decision. I know that it is an existential and moral ordeal. I have met so many women who bear in their heart the scar of this agonizing and painful decision. What has happened is profoundly unjust; yet only understanding the truth of it can enable one not to lose hope. The forgiveness of God cannot be denied to one who has repented, especially when that person approaches the Sacrament of Confession with a sincere heart in order to obtain reconciliation with the Father. For this reason too, I have decided, notwithstanding anything to the contrary, to concede to all priests for the Jubilee Year the discretion to absolve of the sin of abortion those who have procured it and who, with contrite heart, seek forgiveness for it. May priests fulfil this great task by expressing words of genuine welcome combined with a reflection that explains the gravity of the sin committed, besides indicating a path of authentic conversion by which to obtain the true and generous forgiveness of the Father who renews all with his presence.