Potres v Aquilli..

Italijo je spet prizadel uničujoč potres. Zato sem se spravila gledat slike iz tabora ko smo šli pomagat po potresu v Aquilli. Slik je nekje okoli 1000. Danes dajem v predogled prvih pet. Hvaležna sem, da sem lahko šla pomagat. Čeprav zaradi slabe organizacije nismo pomagali toliko kot bi lahko. Namen pa smo imeli vsi dober

DSC_2338

 

 

 

Domače živali-skrite žrtve potresa. Vasi so bile izumrle. Hiše porušene. Ljudje preseljeni v šotore. Edino mački so hodili po mestih duhov. In bili veseli, če je slučajno kdo le zašel tja. DSC_2327.JPG

 

 

obvezna oprema

DSC_2306

 

Kljub temu, da je bilo vse okoli podrto…So bile žurke. Skoraj vsak dan. Sagra vina, pa kruha,pa pršuta..Ker Italija.Life goes on. Italijani pač znajo živeti. Tudi ko jim je hudo ne pozabijo na veselje.

DSC_2234

 

piazza v šotorskem naselju

DSC_2213

 

naš home sweet home. Yes, we camp!

DSC_2211

Advertisements

oda vsem ki sovražijo šport

Če vprašaš povprečnega fanta, kaj ima rad v šoli, bo rekel jasno:”Športno vzgojo!” In odmor. Meni pa je ravno ta predmet povzročil največ skrbi in slabe volje. Menstruacijo sem imela tolikor dolgo, kolikor je to znanstveno sploh mogoče. Odštevala sem minute do konca vsake ure. Skupinski športi pa so bili zame sploh svojevrstna muka. Sedaj vem, da imam veliko simptomov dispraksije. Takrat pa nisem. In mi je bilo vse samo muka.
Zato tudi ni čudno, da ne maram niti športnih prenosov. Sploh ko sem sedaj slišala, da je med olimpijskimi igrami prišlo do tega, da je ena drugo skoraj zadavila. To v mojih očeh samo še potrjuje vso absurdnost športa. Vem, da se v tej temi veliko ljudi z menoj ne bo strinjalo,a pač imamo lahko različna stališča.
Vrhunski šport že dolgo ni namenjen rekreaciji in ohranjanju zdravja. Je miljonski kompleks, ki je povezan z enormnimi zaslužki, oglaševanjem, televizijskimi prenosi,finančnimi nagradami ter ogromno ljudmi, ki so vanj vključeni. To, da npr. nek znanstvenik, ki bo izumil zdravilo ali ugotovil karkoli, ne bo niti približno videl toliko denarja kot en nogometaš..je žalostno. In nogometaš ne bo rešil sveta, ampak bo brcal žogo.Seveda si vsi želijo medalje. A ko za medaljo pohabiš skoraj sebe (P. Majdic), ali pa drugega, kot v tem primeru judoistk-me to le še dodatno odvrne.
Rugelj je bil glede tega jasen. Svoje varovance je spodbujal k čimvečji aktivnosti v življenju. Brali so, pisali razmišljanja in tekli maratone. Gledanje tekem pa jim je priporočal v čimmanjši meri. Pa tudi če so želeli živeti po njegovih pravilih so morali delati na SEBI, ne pa gledati drugih kako nekaj delajo.
Da me ne bo kdo narobe razumel.Privoščim jim medalje. Čisto nič slovenske foušije ni v meni glede tega. Privoščim jo vsem našim. A to so njihovi dosežki. ne moji. Veliko ljudi se identificira z njimi. In tako za trenutek tudi sami postanejo veliki. In lepo je, da se v takih trenutkih slovenci poedinimo. A se mi zdi žalostno, če se znamo le takrat. Sploh ker bo večina tistih, ki danes vpijejo “Peter Prevc je car!” čez nekaj časa ko ne bo več glavni, ga znalo le kritizirati. Ker skočiti 200m je res enostavno-sploh če gledaš s kavca.
Vsak ima svoje veselje. In kdor hoče naj gleda. Sama pa bom raje šla na kak sprehod z vozičkom. Ali pa se šla možgansko telovadbo. Kot pisala ta blog. Še dobro da nimam težav s težo, ker kalorij ob teh aktivnostih ravno ne bi izgubila 🙂