Oda Marinki in Tilnu (ali-duševna bolezen je le bolezen)

Marinka je bila dekle, ki je bila moja varuška. No, kind of. V tistih časih ni bilo varušk, je pa bila zadolžena, da me je v prvem razredu peljala od postaje do šole. Bila je prijazna, mila in vse kar bi si lahko želela. Zaradi nje sem rada hodila v šolo in malo šolo.

Zaradi te vezi, sem bila vedno vesela, kadarkoli sem jo srečala. Ponavadi na avtobusu. Vedno bi si imeli kaj za povedati. Spomnim se, da je vedno imela s seboj kak fascikel. Verjetno je hodila že v srednjo šolo.

Potem pa se mi je naenkrat zdela čudna . Kot da nekaj skriva. Z njo sploh nisem mogla najti kontakta. Nič mi ni bilo jasno. Ko sem jo spet videla na avtobusu, se nisem usedla k njej. In takrat sem jo videla tudi zadnjič.

Kasneje sem izvedela, da je zbolela. »Na živcih« kot je naš domač pojem, za vse kar se tiče psihiatrije. Nisem je več videla. Čez nekaj časa sem slišala da je umrla.

Nikakor ne bi mogla preprečiti tega kar se je zgodilo. Ko boli duša, je to huje kot če boli telo. Lahko bi bila edino malo bolj prijaznejša. Lahko bi se takrat zadnjič ko sem jo videla vsedla k njej. Jo skušala razumeti.

Na Marinko sem mislila, ko smo imeli na faksu tudi malo psihiatrije. Prav tako, ko sem v sklopu tega predmeta spoznala dva pacienta. Prav tako se vedno, ko kdo posmehljivo govori o teh bolnikih spomnim nanjo.

In ne nazadnje. Nanjo sem pomislila, ko sem slišala za enega fanta iz okolice. Všeč  mi je bilo, da je o svoji bolezni odkrito spregovoril. Da ni skrival, ampak povedal. Zato sem mu to tudi pisala. Kar tako, ker se mi je zdelo prav. Kot se mi je tudi zdelo prav, da se ne smejem tračem, ki jih je mnogo ljudi govorilo o njemu.  Če bi vsak šel do vseh, ki jih je prizadel in se jim opravičil,  bi bil svet lepši. To je namreč storil on.

Čez nekaj časa mi je ta fant odgovoril. Rekel je, da je hvaležen pa podporo, pa čeprav se poznava samo na videz. Da je presenečen nad besedami, a da jih je vesel. Da je bolezen težka, a da je videl sedaj še hujše bolezni in da se skuša ne pritoževati preveč.

Ne rečem, da bi morali vsi delati tako. Mislim pa da bi vsak moral narediti kakšno tako pozornost, če pač tako začuti. Ker je lahko zadnja. Rekla sem si da mu bom še odpisala nazaj. Pa sem bila prepozna.

Upam da se imata oba sedaj bolje. Sama se ob njiju zavedam svoje poti. Od obsojanja do sprejemanja drugačnosti.

images

Advertisements

oda novembru

November je en tak žalosten mesec. Oktober ima barve, december Božič, januar se vsaj začne z enim lepim dnevom polnim upanja in novih načrtov..Februar je dolgočasen, a ima praznik. Marca pa se počasi že začenja pomlad…Če bi obstajal referendum, bi ga verjetno kar ukinili..
A verjetno ima tudi november svoj smisel. Morda ravno zato,ker ga je tako težko vzljubiti. Veliko stvari je težko imeti rad. A jih je potrebno nekako osmisliti in sprejeti. Tudi november. K sreči pa je tu še Liffe. In ob dneh kot včeraj se ti lahko še zdi, da je oktober.

Majhni otroci so lahko glede tega veliki učitelji. Če si to dopustimo. Zanje ni slabega vremena,niti lepših in grših mesecev. Če je sonce se grejo igrat ven.Če je dež uživajo v igri kapljic, crkljanju in skakanju po lužah.Kar naenkrat pa potem eno vreme postane za nas lepo vreme in drugo grdo.

Zame je bil tako november LEP . Upam da tudi za vas. Vseeno pa sem vesela, da je pred vrati že december

DSC_0070

oda šibkostim

prenos (2)

Storila sem napako. Zamešala sem datume. Kako se zdaj nagovarjam?
Se zmerjam? Repenčim nad sabo? Se tolčem po glavi?
Ali razumem svojo človeškost, pozabljivost, zmedenost, občasno zasutost z dražljaji? Si položim roko na srce in se nagovorim s toplino in razumevanjem?
Kako bi rada govorila s svojim otrokom? Kako bi govorila s svojo najboljšo prijateljico?
Tole sem ukradla s strani Ane Pavec. Lepo piše, priporočam. Me je res nagovorilo.
Ta teden sem bila nasploh kot zmešnjava na dveh nogah. Trikrat služba še popoldne, delo doma, mala, gospodinjstvo, priprave… V vsesplošni množici vsega sem naredila kar nekaj napak. Zato me je tole Anino razmišljanje nagovorilo. Kako res govorim s seboj ko delam napake. Razumevajoče ali obsojajoče? Žal prevečkrat slednje.

Sicer mi pri vsem razumevanju pomanjkljivosti pomaga moj poklic. Ker delam s posebnimi potrebami drugih, lažje razumem, da jih imam tudi sama. Najdevanje svojih šibkih točk boli, je pa tudi zdravilno.

Zato skušam biti hvaležna za vse. Za svoje talente in pomanjkljivosti. Ker smo pač vsi tako narejeni.

Upam, da mi nekoč le rata priti na zeleno vejo..In da uredim vse stvari, ki jih še delam. do takrat pa hvala vsem za potrpežljvost 🙂

Berlinski zid…

..je te dni zelo aktualen. Zato na blog objavljam še nekaj slik iz letošnjega avgusta, ko smo ga prvič videli tudi mi. Nemci so nam vsekakor lahko za zgled. Tako gospodarsko, kot tudi duhovno. Iz svojih najbolj bolečih poglavij so se ne samo nekaj naučili, pač pa tudi spravili med seboj in šli naprej. Kar pri nas še vedno ne velja.  Na žalost.

DSC_0065

DSC_0052

DSC_0056

DSC_0036DSC_0055

DSC_0035

DSC_0025

DONE IS BETTER THAN GOOD.

execute-goodTudi tole danes sem ukradla s strani Elizabeth Gilbert (saj veste-avtorice, Jej, moli, ljubi). Ker je, kot bi veljalo zame. DONE IS BETTER THAN GOOD. Koliko stvari, nisem naredila v zadnjem času, ker se mi je zdelo da ni pravi čas. Oziroma, da ni dovolj dobro in da moram še malo delati na stvari, dokler ne bo perfect.  Kdaj bi bilo boljše, ko bi samo naredila določene stvari, pa čeprav šlampasto. Bi bile vsaj narejene.

To najbolj velja za moje maile. Čakam, da bo pravi čas, da bom imela dovolj energije, da bom v pravem moodu. Kar pa je skoraj neizvedljivo. Bom skušala v prihodnje samo odpisati, pa čeprav na kratko. Vsi ki še čakate na moje maile pa… srečno. Bodo enkrat

Tole je pa od Lizike

DONE IS BETTER THAN GOOD.

Those of you who regularly follow this page know that I say this all the time. The best lesson my pragmatic mother ever taught me, and the opposite of perfectionism: Done is better than good.

What she meant was: Just get it done. It doesn’t have to be immaculate; it just has to get done.

I like the way George Patton said it, too.

I cannot even tell you how many plans I have “violently executed” by the seat of my pants, rather than waiting for things to be perfect. In fact, I have written every single one of my books that way — in stolen moments, as efficiently as I can, and constantly letting things slide that are not ideal.

Ben Franklin said that laws and sausages are two things you never want to watch being made. I would add to that: Books.

If we wanted to have a really boring afternoon together, I could sit down with you and point out every single mistake, shortcoming, shortcut, and problem in each one of my books. I could show you underdeveloped characters, points where I skipped over 20 years in the narrative because I couldn’t figure out how else to do it, areas where I didn’t do the research I probably should have done, or where I rushed an emotional epiphany. I could show you characters that I killed off simply because I didn’t know what else to do with them. But you know what? Those books are DONE. All six of them: Done. And they are FINE. And for that, I am proud.

Because at some point, you really have to put the kid on the schoolbus and send him out into the world, ready or not.

And I think this goes for everything.

Make a plan, dear ones. Execute it. Violently, if you must.

But get it done, ok? The thing you came here to do. Get it done.

o dolgčasu

DSC_8993Nekaj o dolgčasu.

Z ljudmi ki jim je dolgčas, se ne razumem najbolje. Tudi zato, ker dolgčasa že nekaj časa ne poznam. Če ni služba, je Mija, Lenart, neskončen kup knjig, kaj za gasilce, službo, ali kaj z interneta ali  kaj drugega. V bistvu si želim eno ornk dozo dolgčasa. Če kdo ve, kje se dobi, naj mi sporoči.

Tole sem pa ukradla od Liz Gilbert

THE ONLY BORING PEOPLE I KNOW ARE BORED PEOPLE.”

Dear Ones –

A friend of this page sent me this clip from Marie Clare Magazine…something I said in an interview recently.

I’m so over boredom, you guys. I can’t bear it when people tell me that they’re bored. In this world? In this universe? We have oceans, skies, exploding super novas, underwater volcanos, amazing ant colonies, caterpillars that turn into butterflies, giant trees growing everywhere you look, miniature bacterial colonies on every surface, a complicated computer between our ears, terrifying viruses, wars, history, arts, literature, music, the entirety of world information (thousands of libraries!) on your telephone, falling stars, love and loss, the many gods of many religions, the mystery of life and death, and A SUNRISE AND A SUNSET EVERY SINGLE DAY FOR FREE…and you’re bored?

Not an interesting enough world for you?

What more on earth do you WANT?

For more of my thoughts on boredom, which I do believe is the first sign of a spiritual crisis, click here:

http://huff.to/1wJpG2z

Un-numb yourselves, Dear Ones!

Heart,

svetli dan vseh svetih

Tole je lanski zapis. Je pa aktualen. Letos smo 1.11 prestavili za nedoločen čas. Najprej je zbolela Mija, mož, potem pa še jaz. Danes smo vsi šele komaj sestavili. In ker smo imeli napovedan veliki obisk iz Amerike (o tem kdaj drugič), smo si danes vzeli čas za žive. Za mrtve pa si ga tudi bomo. Morda bo takrat ob prvi priliki še boljše. Vsi, ki so prišli na grobove le zato, da pokažejo svojo novo jesensko kolekcijo bodo že šli (in jih verjetno do naslednjega prvega novembra ne bo na spregled). Mrtvim je pa tako ali tako vseeno. Če pa jim je že mar-pa so verjetno veseli vsakega, ki se nanje še spomni. Ki se jih spomni v vseh talentih in posebnih potrebah. Kakršni smo pač vsi na tem svetu.

tole pa je lanski zapis

Če bi glasovala za najljubši praznik, potem 1.11 vsekakor ne bi bil med njimi. Vse do včeraj. Včeraj res nisem mogla biti slabe volje. Sonce je sijalo in nas razvajalo  s prav septembrskim vremenom. Mala je tekala med grobovi in bila povsem očarana nad vsem. Rožice! Lučke! Teta! Ajda! Njeno navdušenje ni ponehalo niti med blagoslovom grobov (toliko slabše za naju, ko sva jo hotela pripraviti da bi bila tiho 🙂 )

Predvsem pa je bil dan lep, ker sem bila vesela obiska grobov. Lani nam z dojenčico kar ni uspelo priti do vseh. Zato se mi je letos  zdelo, kot da sem spet srečala stare znance. Vsem sem se zahvalila za vse dobro, kar sem ga od njih prejela. Vesela sem bila,da z nobenim od pokojnih nimam kakšnih nerazrešenih zamer. Mislim, da sem se prvič zavedla kakšen pomen ima ta praznik. In kako terapevtsko je, da je nekje grob, kamor greš k tem ljudem še vedno lahko na obisk. Čeprav jih več ni.

Letos se mi zdi, da sem ta praznik še posebej močno občutila, ker je starka s koso trikrat potrkala na vrata bližnjih. K sreči se je v vseh primerih vse rešilo dobro in je samo malo opozorila nase. A kdaj je fino dobiti kakšno takšno opozorilo, da ne postanemo preveč zaverovani v samoumevnost vsega. Ker ni nič samoumevno.

Enkrat pa bo starka s koso definitivno prišla. Malo me je seveda strah, tako kot vse. Sicer pa niti ne. Ker sem kar pomirjena s tem, lahko o tem tudi pišem. Sicer bi mi bilo preveč težko. Želim si, da bi tudi sama enkrat napisala članek na temo kako bi želela umreti. To je naredila Manca Košir. Pogumna kot je, vedno ruši tabuje. In smrt je vsekakor še eden zadnjih tabujev,ki so ostali. Vsi ostali so že padli. A le če se s to mislijo sprijaznimo, lahko lepo živimo. Vse dokler ne bo tudi na našem kamnu zapisan še en nov datum.

Do takrat pa je grob zame le dober kraj za premišljevanje in postavljanje stvari v pravo perspektivo. Ob njem določene stvari niso več tako nujne. In obratno

all-saints-day-poland