novi poden

Mislila sem, da smo doživeli en tak skupinski polom že v Šenčurju. Pa pri referendumu. Že pri tem, da sta se obe stvari sploh zgodili.

Pa kar ni konca.

In to danes me je pa res spravilo v slabo voljo. Mislim, da je začetek zrelosti, da skušaš razumeti drugo stran. Razumela sem drugo stran, ko se je bala, da bi teorija spolov slabo vplivala na otroke (ja, je res kar malo messed up ). Razumela sem tudi proteste v Šenčurju. Razumela, da je ljudi strah. V medijih slišijo vse živo. Prav tako je 4000 kar veliko. In kdo ve, kako bi se vse obrnilo.Nihče ne more garantirati.

A tole danes? Gre za 6 otrok! In mladostnikov. Če razumem, da se bojijo množice 4000 mož? razumem.  Kdo pa se boji 6 mladostnikov? Prav, če “gre za otroke”, naj gre za otroke. VSE otroke. Ti otroci so dali skozi gotovo veliko. Morda so starši zbrali še dovolj denarja za njih, in skušali vsaj njim privoščiti boljše življenje če že sami ne morejo.Kdo ve, kakšne zgodbe so za njimi.

Morda pa je tako bolje.. Morda je bolje za njih, da niso tam. Ker bi se očitno po zgledu nestrpnih staršev, vsi spravili na njih. Z vilami in bogve čim.

Ker sama nimam več veliko za napisati, prilagam dve pesmi Smolarja in Pavčka.

Vedno bolj se svet mi gnusi, da sem človek, me je sram. Vidim bedo, vidim bolečino, lakoto, trpljenje vidim, pomagat pa ne znam! Zato pač brenkam na to svojo kitaro, z njo vsaj malo rad olajšal bi gorje. Z njo pozivam vas ljudje:LJUDJE, MOJ BOG, USMILITE SE OTROK!!! PROSIM VAS, VSEH OTROK!!! (Adi Smolar)

Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazni glas,
vse frklje in smrklje in froci,
vsi svetlih in temnih in kodrastih las,

vsi naši! Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni,
vsi bolni in lačni,
so takikot kot kdo izmed nas.

Skupaj na tem svetu živimo,
svet nam je skupna velika vas,
kjer na srečo iščemo rimo
in poslušamo Božji glas,

ki živeti in rasti veleva
in biti odprtih rok
za hudo, ki prizadeva vsak čas na milijone otrok!

Vsi otroci na svet so rojeni
za srečo in dober prid,
vsak je podoben tebi in meni
in vsak je sonce in vsak je svit.

Vir: PAVČEK, Tone: Majhnice in majnice:

 

 

Advertisements

O dveh svetovih

 

Spomnim se dneva, ko sem sama prvič srečala osebe s posebnimi potrebami. Še vedno povsem jasno vidim ta dan. Šli smo na izlet k morju. Sedeli smo ob cerkvi, ko sem jih videla. Te drugačne otroke. Nekako nisem vedela ali so mi zanimivi ali nagnusni. Vem, vem, ne ravno politično korektna beseda. a tako sem čutila. Nisem vedela, kaj naj si mislim. In čisto nič se zaradi te prve reakcije ne obsojam. Saj nisem imela nobene takšne izkušnje.
Potem pa sem se poklicno usmerila na to področje.Kljub raznolikim službam, pa je bilo prijateljstvo s skupnostjo Barka (kjer se srečujejo odrasli z motnjo v duševnem razvoju, njihovi varuhi in prijatelji)  stalnica. Vedela sem, da se takrat ko postanejo starši, mnogi oddaljijo od skupnosti. Jaz pa tega res nisem hotela. Vedela sem, da ne bom hodila več tako pogosto, nisem pa hotela izgubiti vezi. In res nisem!
Tako sem bila prvič nazaj  na Barki par mesecev po porodu. Vsi so pestovali dojenčico (no, vsaj tisti, ki so to lahko varno počeli). Želela sem si, da bi moja hčerka odraščala s to raznolikostjo in ne bi imela takšne reakcije kot jaz. In res. Sprejela jih je kot vse ostale. Ker so otroški po duši so se z njo tudi igrali na tak način.
Edini problem se je pojavil pred nekaj meseci z enim varovancem. Tega se je kar naenkrat začela bati. Zato sem jo vedno držala čimdlje proč od njega. A ob zadnjem obisku se ni bala niti njega. Pogovarjali sva se o tem, kakšne motnje ima in zakaj je tak. In očitno je učinkovalo.
Zadnjič sva bili s hčerko in varovanko te skupnosti  na kavici. V igralnici kavarne sta se igrali obe. Prav zanimivo ju je bilo opazovati. Lahko sem se samo postavila ob stran in jima pustila da se igrata. Hčerka je “teti” vse razložila, ta pa jo je z zanimanjem poslušala. Bil je en tak svetel trenutek. Ko se vse tisto, kar se učiš o integraciji, inkluziji in sprejmanju drugačnosti dogaja pred tvojimi očmi.

Dva različna svetova sta bila to. Ki pa očitno lahko živita drug ob drugemu. Želim si, da bi hčerka tudi s tem različnim svetom odraščala in ga sprejela takšnega kot je.

download (3)

 

 

 

ob bok debatam o zgraditvi novega centra za tujce

Pridejo tedni ko ne napišem nič, pa spet drugič ko me vedno nekaj dregne, da moram pisati. Nekaj takega je bil včerajšnji poziv proti naselitvi migrantov v Šenčur. Najprej sem se malo nasmejala grozno grozljivemu pretiranemu pozivu. A dejstvo je, da ljudi iz Šenčurja razumem. Strah jih je. Velika večina teh prebežnikov je verjetno miroljubna, a procent nemiroljubnih je vrgel slabo luč na vse. Nihče si ne želi v Šenčurju novih pariških terorističnih napadov, niti napadov na ženske. Šenčur je mirno naselje in to bi hoteli ohraniti. (Dejstvo je tudi, da bodo nekam morali iti. In če se bo samo vsak kraj oglasil da jih noče..Kaj potem? ) Priznam, verjetno bi bilo tudi mene strah, če bi se v hišo zraven nas vselil nek prebežnik imigrant. Strah je močno čustvo. Iz evolucijskih razlogov je z razlogom tako močan, da v prihodnji nevarni situaciji ne bi ravnali nepremišljeno. In mislim, da so pretekla dejanja v nas vse zasejala strah. Želimo samo živeti v miru kot smo dosedaj!

AMPAK!

Kakorkoli že razumem strah, sem PROTI nečemu drugemu. Sem proti zavajanju, proti metanju v isti koš in še proti širjenju lažnivih govoric.

-GOLAZEN: s to besedo so jih nasprotniki naselitve poimenovali. Beseda ni naključna. Ljudi dehumanizira. Naredi jih kot za ene ščurke (in lažje je pobiti ščurke, golazen kot ljudi). Ne mislim, da bi jih kdorkoli ubijal-je pa to tipičen prvi korak vsakega sistema, kot so bili npr. totalitarni. Če jih v očeh nimaš več za ljudi, lažje delaš z njimi karkoli.In se ti sploh ne zdi, da delaš kaj slabega

-METANJE VSEH V ISTI KOŠ: nihče ne more garantirati da so med prebežniki sami dobri ljudje. To so pokazali vsi incidenti. So pa incidenti vedno vrh ledene gore. So zanimivi za medije in o njih se piše. Gotovo je med prebežniki tudi veliko dobrih ljudi. Verjetno izobraženih ljudi, ki so imeli dovolj denarja za tako pot. Morda so med njimi moji bodoči prijatelji. Kdo ve. Imamo policijo in sodišča, ki se naj ukvarjajo s kriminalci (kako uspešno je že druga zgodba, a tako naj bi bilo). Obtožiti celo skupino vnaprej brez dokaza. Aja, kaj je že delal Hitler?Samo tam so bili krivi vsi judi, slovanov pa prav tako ni imel rad. Gotovo so med prebežniki čudaki, niso pa vsi taki. Otroci sigurno ne

-MEŠANJE HRUŠK IN JABOLK: vredu je če ne razumeš povsem razmer. Samo potem je bolje ne biti preveč pameten. Slika, ki poziva k uporu proti prebežnikom je slika ISIS-ovcev. Ti ustrahujejo celo Sirijo-in zaradi tega so ti ljudje od tam tudi zbežali. Zmerjati te ljudi z ISIS-ovci..No, to je tako kot bi domobrance ki so šli v Argentino zmerjali z partizani, TIGR-ovce in vse zavedne primorce s fašisti, partizane pa z nacisti. Saj so se vendar ravno proti temu borili. Nobene garancije ni, da ni med njimi tudi kak član ISIS-a. Je pa med njimi verjetno več ljudi, ki jim je ISIS uničil življenja in so ravno zato odšli na pot.

 

 

 

 

za moj arhiv člankov

Ko sem zaključevala porodniški dopust, se je v meni odvijal pravi vihar. Vihar vprašanj, dvomov, jeze, negotovosti. Nisem želela nazaj v službo!

igra mama otroci

Pa ne zato, ker službe ne bi imela rada, ampak zato, ker sem pred seboj gledala svojega otroka, ki je bil še tako majčken in nebogljen, čutila sem, da me še potrebuje, da potrebujeva najin skupni čas.

DVOMI, DVOMI, DVOMI …

Potrebovala sem precej časa, da sem si upala priznati svoje občutke, še več, da sem si upala začeti razmišljati o drugačnih možnostih, in še več, da sem spregovorila in to ubesedila tudi svojemu možu. Odločila sem se za polovični delovni čas, ki mi ga kot materi omogoča zakonodaja.

Preprosta rešitev? Zame ne. Dvomi, dvomi, dvomi. Vprašanja, vprašanja, vprašanja in še dvomi, dvomi, dvomi … Ali je prav, da se tako odločim? Koliko mamic to naredi? Ali si upam ogroziti finančno stabilnost naše družine? Predvsem pa – ali sem s to odločitvijo lena in neučinkovita mama in ženska?

ODLOČITEV ZA »NEIZŽETO« MAMI

Močnejša od dvomov je bila kljub vsemu v meni želja, da naredim vse, kar je v moji moči, da sebi in svojemu otroku omogočim tisto, kar sem v danem trenutku čutila: da potrebujeva čas za povezanost, skupne trenutke in umirjeno vzdušje. Je za to potreben skrajšani delovni čas? Ne nujno. Meni pa pomaga.

Po nekaj mesecih ugotavljam, da sem takšno ureditev delovnika potrebovala bolj jaz kot moj otrok. Ona v varstvu nadvse uživa in bi brez težav ostala tudi še kakšno uro več! Pri meni pa se je izkazalo, da so zame pritiski in napori v službi tako obremenjujoči, da bi me osem ur v tem trenutku res izmozgalo do te mere, da bi domov prihajala izžeta kot cunja in bi naokoli trosila le svojoutrujenost in tečnobo.

ZAKAJ DRUGE ZMOREJO, JAZ PA NE?

Kako to, da je moja mama zmogla službo, njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, jaz pa ne?

Vse v redu in prav, a ne? Lahko bi si rekla – bravo, mami! Dobro si se odločila, v redu nam gre, tudi zahvaljujoč tvojemu pogumu in tveganjem, ki si jih bila pripravljena sprejeti.

Ampak ne – v meni se vsak dan še vedno oglašajo vprašanja – zakaj druge mame zmorejo, jaz pa ne? Kako to, da je moja mama zmogla službo (s polnim delovnim časom), njivo, gospodinjstvo, počiščeno stanovanje in govejo juho vsako nedeljo, pri nas pa v nedeljo ob zatonu dneva od goveje juhe ostajajo le še rezanci, ki visijo z mize, po kotih se valjajo debeli prašni mački, mož obeša perilo, jaz pa vsa utrujena ležim ob otroku, ki je končno zaspal?! In to ob polovičnem delovniku. Ti lenoba lena! Le za kaj porabim ves svoj čas?

UNIČUJOČA PODOBA MATERE, KI GARA

Ko tako ležim, me prešine – vsi dvomi v meni so povezani s podobo mame, ki jo sama nosim v svoji glavi. V meni je podoba, da mama zmore vse. Podoba mame, ki predvsem dela. Ne dela,gara! Mame, ki v svoji preobremenjenosti kriči in tečnari, ampak vse naredi. To je podoba, ki so jo vame zapisale generacije žensk, ki so pred menoj pogumno, dosledno in skrbno dale na razpolago svoje življenje – vse za svoje otroke. Ampak ob tem žal povsem pozabile nase.

Le čevlje sodi naj Kopitar!

Slovenci smo znova dosegli nov poden. In sicer z razpravo o včerajšnji proslavi danes na družabnih omrežjih.

Kot je rekel že Prešeren- vsak kdor bere njegove pesmi, vsak jih drugače sodi. In to je normalno. Vsi razmišljamo na nek svoj način. Prav tako nisem več človek, ki se boji izpostaviti svoje mnenje v strahu, da bi se komu zamerila. Če se bom-so be it. Bom že preživela. Debate z ljudmi, ki razmišljajo drugače od tebe so lahko poživljajoče. Če ima seveda nasprotnik argumente. Če zna pojasniti zakaj mu nekaj ni ali je všeč. Če pa nekdo,  zna na določeno temo reči le fuj in blak- pa ga ne morem jemati resno.

Včerajšnja proslava bi bila lahko boljša. Lahko bi bila bolj ljudska. Sama sem jo preživela, a priznam, da sem določene stvari vmes tudi malo prevrtela naprej. Točke nastopajočih tujcev so bile malo žalostne. A všeč mi je bil koncept. Prešeren je rekel, da naj živijo vsi narodi. Morda bi bil vesel slišati svoje pesmi v vseh tujih jezikih. V jezikih držav, za katere včasih še sanjal ni, da bi bilo mogoče priti tja. Če bi bilo tako vsako leto, bi bilo zelo hlapčevsko do našega jezika. Tako pa je morda letošnja proslava  hotela prikazati neko svojo sliko.Živimo v času selitev. In morda je bila predstava odziv na vse aktualno dogajanje. 

Najbolj me pri vsem jezi nekritično metanje vsega v isti koš. Tako je najlažje. Rečeš, da je vse zanič-in se ti ni treba ubadati s tem. Pošteno pa je,da znaš reči, to je bilo vredu, to pa ne. Kot pri naših otrocih s posebnimi potrebami. Veš, da imajo težave, zavedaš pa se tudi njihovih talentov.

Cenimo kar je naše. Predvsem pa cenimo naše umetnike.

 

O Prešernu, kulturi in še čem

Dan kulture bo. Meni je to pomemben dan. Ne praznujejo ga vsi narodi. Nekateri raje praznujejo svoje osvajalce drugih držav, vojskovodje. Mi nimamo nič takega. Nas pa je kultura združevala in ohranjala kot narod vsa dolga stoletja, ko o državi sploh še ni bilo govora.
Zadnje čase se vse več govori o tem, da je bil Prešeren pijanec. To me res pojezi. Verjetno je bil res. A to ni dovolj, da bi se ga spominjali še ves ta čas.Pijancev je bilo še veliko. Mislim, da to več pove o tipičnem slovencu, ki da bi sam izpadel večji, mora vse ostale poriniti pod avtobus (in njihove dosežke zmanjšati). Če rečeš-to pa ja ni nič, to bi pa lahko tudi jaz naredil- se boš seveda počutil velikega.
Vsi umetniki so me vedno razočarali ko sem brala njihov življenjepis. Ali so umrli mladi, se nevemkolikokrat ločili, zapili, bankrotirali, naredili kakršne koli druge poteze ki mi niso bile všeč (ali pa so bili v drugi verski ali politični struji). Nekaj časa me je to res motilo. Potem pa sem ugotovila, da so morda ravno zaradi svoje ekscentričnosti, nenavadnosti naredili kar so naredili. In njihova dela so ostala.Ta so važna-tudi če mi njihov življenjepis ni všeč. Povprečen državljan ima morda lahko bolj urejene domače, finančne, vse žive razmere- a za seboj bo v najboljšem primeru pustil le svoje potomce. Ne pa nekaj po čemer se ga bodo spominjali še čez 200 let.
Se mi je Prešeren zagnusil v določenem obdobju? Ja. Pretirana analiza njegovih besed, rim ne pripomore k všečkanju dela. A potem sem šla v Ameriko.S seboj sem vzela njegove poezije (ker je bil ena taka mini knjižica, ne ker bi ga imela tako rada). In tam sem ga prvič slišala. Tam sem se prvič jokala ob  odi Vrbi.
Hvaležna sem za poezijo. Za kulturo. Za vse kar nas dela več od živali. Kultura se skriva v oblačenju, prehranjevanju, bontonu, književnosti, umetnosti, ustvarjalnosti, petju. Najti je treba le tisti delček ki nas nagovori (tudi če to ni Prešeren-vsem pač vem, da ne bo v