Samo en cvet

Tudi tole je od Alenke Rebula. Morda bom copy pastala vse njene članke. A če bo potrebno bom. Ker je Alenka Rebula res super in zna iti v globino in najti prave besede.

Ni lahko dojeti, koliko zamerimo in kako nas to paralizira. Zamera je zagrenjenost, se pokaže v naših odzivih na lepe možnosti in nam ne pusti cveteti.

 

«Ničesar lepega nočem več vzeti   od življenja, ker vzeti pomeni, da nekaj tudi sam naredim, tega pa nočem.« To je skrito sporočilo zamere. Odpor, trd odpor do sodelovanja. Odločenost za ohromelost, ki noče popustiti. Nočemo se aktivirati.

Sprejeti neko možnost namreč pomeni, da  premaknem telo in grem v gibanje, v delo za nekaj. Če me povabijo na obisk, na izlet, v novo srečanje, če mi življenje karkoli ponudi, tega ne morem vzeti v okamenelosti. Otrok, če mu kaj lepega ponudimo, bo navdušeno stekel proti novi odprti možnosti in jo zagrabil s celim bitjem, se ji predal z živim, dejavnim telesom in srcem.

Izlet? Ne morem. Večerja z novo osebo? Nisem prepričana, da se splača. Potep s prijateljico? Imam delo. Dan v naravi kjer še nisem bila? Se mi ne da. Kaj hočeš za rojstni dan? Ni važno, karkoli.

Želje se sploh ne oglašajo.

Zamera se razodeva tudi v trdovratni zaposlenosti z vsem, kar nam ni všeč, nas utruja in boli. Tako ne ostane prostora za želje in kaj novega.

Če to držo prepoznamo vsakokrat, ko se pojavi, je to že velik korak. Ne bomo rekli, da se nič ne dogaja, da nikogar ni, da nič nimamo, da ne moremo … ampak da žal še nočemo in ne moremo vzeti, iti in živeti. Iskrenost do sebe je že dober začetek.

Povabimo se lahko v majhen in drugačen odziv. Pomagajmo zagrenjenemu srcu, da dobi kaj malega, a lepega. Pustimo se samo za hip dotakniti od človeka, ki nas ima rad. Od živali, ki nas ima rada. Od  dehteče veje, ki se ziblje nad našim obrazom, ko smo žalostni.

In pomlad nam bo pomagala, da se vsaj majhen cvet na našem drevesu odpre obiskanosti od čebel.

Dovolj je en cvet, da doživimo svojo pomlad.

Advertisements

Kako naj ti povem, kar imam na srcu?

Tole danes je od Alenke Rebula. Z današnjim dnem na blogu začenjam z novo rubriko osebna rast. Ne, ker bi hotela biti nevemkakšna duhovna gurujka. Preprosto, če se me bo kaj dotaknilo, si bom shranila v posebno mapo. In upam, da se lotim česa tudi v praksi.

Kako govoriti, da ne ranim? Kako doseči, da me slišiš?

Težke teme je težko načenjati. A obstaja način, da ljubeče poskušamo in gremo po malih korakih. Potrpežljivost vidi daleč in deluje počasi, globoko, mogočno.

Predpogoj za uspeh  je odgovorna skrb za naše počutje.

Brez tega ne moremo niti začeti. Zahtevne zadeve se ne dotikajmo, dokler  nismo SAMI zadeve  globoko ozavestili, pomirili in predelali. Navadno za to rabimo pomoč in vajo. Čim bolj je boleča tema in čim večkrat je že bila neuspešno odprta, bolj smo potrebni pomoči in vaje. Vzdržati čustveni naval, ki ga sproži soočanje z bolečo temo, je veščina, ki je ne moremo improvizirati.

Potem pride trenutek, ko lahko začnemo. Gledati v oči in čutiti je zelo pomembno. Jasno lahko občutimo že ob prvem stavku, ali se je drugi vznemiril ali ne oziroma do katere mere. Če vidimo, da je še dovolj miren in pripravljen, lahko še kaj rečemo, a vedno spet preverjamo odziv.

Če zaznamo napetost, se je važno  ustaviti in povedati, da nam je dovolj, da je slišal, kar je slišal, in da lahko nadaljujemo drugič, ko bo za to. To naj ne bil očitek, kot da ne zmore več in da smo se vdali, ampak priznanje njegove svobode in pravice, da je vznemirjen. Pomeni, da se zavedamo, da v hudem vznemirjenju ne moremo biti slišani, on pa se ne more prosto izraziti. Prekinitev je blagodejna za oba, če jo izpeljemo na pravi način.

Odložiti na drugič je modro in je izraz zaupanja. Pomeni, da se bo pogovor razvijal v poglavjih in da bo vsako poglavje majhen korak naprej … do skupnega konca, ki bo uslišal oba.

Umestnost ljubečega pogovora o zahtevnih temah je vrhunska umetnost. Usposabljanje zanjo je dolgo, a nič ni lepšega kot to, da doživimo stik in razumevanje … in  tedaj nam  na boleče srce  pade nežni češnjev cvet in nam podari svileni dotik ozdravljenja.