O dobrem in slabem “jamranju”

Sedaj ko je Cerar se pojavil s tistim listkom..se je ves internet razvnel. Vsi so kar tekmovali v izvirnosti. Mislim pa, da je vse ta zapis tudi nekam dregnil. Nekje jih je zbodel in zato tudi take hude reakcije (saj je bil res neposrečen zapis, a spet ne toliko). Vedno pa, če nas že kaj zmoti, je dobro pomisliti zakaj.Ne samo brž priti v obrambo.
Nasploh se mi zdi,da se je cela Slovenija oglasila, ker povprečni človek deluje ravno po tem načelu. Noče rešitev. Noče kaj spremeniti v svojem življenju, da bi bilo potem  bolje in jamranje ne bi bilo več potrebno (kdaj se res ne da, kdaj pa je rešitev možna). Ne, raje jamra. Toži, kako je bogi bogi bogi. To se mi je zgodilo pri enem od skupin v kateri sem se nahajala. Vsi so JAMRALI nad službo. Je bila služba težka? Brez dvoma. A ta konstantna negativnost je pričela biti naporna. In na koncu nisem več vedela,ali je problem res v službi, ali v tem, da je jamranje očitno nek šport v katerem so vsi izurjeni.
Kdaj je treba pojamrati. Držati v sebi vso slabo voljo je preveč težko. In lahko na koncu privede do bolezni. Prav tako pa je pomembno tudi znati nehati. Neka ženska je imela naporno službo. Mož ji je prinesel kozarec vina ko je prišla domov, ji zmasiral noge in pustil da je pol ure se pridušala čez službo. Potem pa je hotel da o tem neha. Ker ne bo za nobenega dobro. In je res- skrivnost je, da znaš nehati. Sicer se počutiš kot žrtev, če se počutiš tako, pa nimaš občutka da lahko karkoli spremeniš.
V Sloveniji je prisotno res veliko jamranja. In ja, to je najlažje. Nič ni treba narediti. Spremembe pa so težke. Zahtevajo, da se premakneš s kavča.
Potem pa so tu še stvari o katerih bi MORALI jamrati. Pa smo raje tiho. Držimo v sebi. Potem pa smo tako presenečeni ko kdo naredi samomor, ubije družino ali se zapije. O tem pa naslednjič

 

Ko pride Policija..

Danes sem sicer mislila pisati o nečem drugem. O nekem inovativnem slovenskem projektu. Ker pa se je zgodil incident, bom raje o tem. Kraja, kjer se je zgodil ne
bom omenjala- kraj ni povezan s tem, lahko bi se zgodilo kjerkoli (in nočem, da me lastniki tistega kraja zaradi omembe še tožijo).
Kakorkoli že. Prišlo je do spora. Med starši in njihovimi sončki.Nekdo od otrok naj bi grozil drugemu. Bilo je nekaj hudih besed. Mislila sem, da so dali starši dali to ven in da je vredu. Potem pa je prišla kar policija.
Mislim,da živimo res v čudnih časih. Po eni strani smo starši deležni premnogih nasvetov-čeprav povsem spodobno vzgajamo svoje potomce in ne delamo večjih napak.
So starši, ki v svojih potomcih ne vidijo nič napak. Kar mi je smešno. Moja hčerka je luštna, simpatična,imam jo rada do neba. Ima pa tudi svoje pomanjkljivosti. Ni nikakršen angelček. Kdaj jo je treba tudi kaznovati. Ni angelček, pač pa povsem navaden otrok, ki rabi mojo ljubezen in kadar je treba tudi omejitve. Če bi mi kdo rekel, da je moj otrok naredil kaj narobe, bi avtomatsko pomislila, da je verjetno res. In bi zahtevala, da se opraviči. Lahko da je bil res kriv otrok. Nekateri otroci so nevzgojeni, vse jim je dovoljeno in kot taki težko navigirajo v družbi.
Lahko pa so krivi tudi starši. Pretirano zaščitniški, nezmožni razumeti, da so otroci le otroci. Da so na učni poti in da se učijo. Mi smo odrasli, mi moramo biti pametnejši.

Prihod policije je na vse preostale udeležence spustil moreče vzdušje. Potem ko so prišli, vzdušje ni bilo več isto.
Ta incident je pokazal, da se kdaj vsi vedemo kot štiriletniki-tako otroci kot odrasli.Oboji so padli na izpitu. Predvsem pa seveda odrasli. Mi naj bi bili pametnejši, mi naj bi obvladali sposobnosti kompromisov, pogajanj, dogovorov. Verjamem, da karkoli je že bilo,da bi se dalo rešiti drugače. Policaji imajo že tako preveč dela, kaj šele če bi se ukvarjali z vsakim takim prepirom. In kaj so se pri tem naučili otroci? Tega, da  se da skregati in pobotati gotovo ne.

(so pa otroci nenapovedano videli policaje-kar je bilo tudi zanimivo 😉

 

 

oda Bowie-ju (itak)

Danes sem prebrala mnogo stvari od Davida Bowieja. Mislim, pa da je ena od najbolj impresivnih stvari povsem majhen sestavcic.

Namreč- leta 1968 David Bowie ni bil ql. Bil je gej, oblačil se je v obleke, za njim so zmerjali in vpili kletvice.

Vztrajal je pri tem kar je bil. In sčasoma so vsi hoteli biti kot on.

Vsi v nekem času od drugih izstopamo. A v določenem obdobju odraščanja želimo biti vsem drugim enaki. Prilagodimo se,ker želimo, da nas drugi sprejemejo. Ob tem pa izgubimo tudi del neke svoje svojstvenosti.In to je škoda. Dawida Bowieja ni bilo strah eksperimentirati, se igrati,bit drugačen-in sedaj je vzor mnogim.

Sicer nisem bila nikoli fan takih množičnih žalovanj za zvezdniki. A mislim, da so le-te  potrebne. Sploh ker žalovanje za umrlimi v naši družbi postaja nekaj kar odrivamo na stran in nam je ob tem nerodno. Če nam ob smrti znanih, zaradi neke kolektivne evforije postane manj nerodno-je namen dosežen. Jokati pa je vedno zdravo (sedaj ko moji hormoni delajo 150 na uro, pa se razjokati za vsako malenkost sploh ni problem).

Življenje je namreč veriga sloves. Tistih velikih, od nam najbližjih, do malih smrti, vsakodnevnih razočaranj. Tudi te male treba odžalovati.In iti naprej.

 

lepo je v naši domovini imeti otroke..

Zakaj nimamo več otrok?

Člankov na portalu 24 kul ne smem brati. Kdaj me vseeno pritegne kak bombastičen naslov-a sem potem vedno razočarana ali jezna. Tudi tokrat je bilo tako. Zato sem napisala svoj blog kot protiutež le-temu. Po istih vzrokih, ki jih navajajo oni kot vzrok premajhne rodnosti..(http://24kul.si/stevilo-prebivalstva-v-sloveniji-bo-upadlo-za-30-razlog-sporno-delovanje-tanje-salecl)

 

Razlogi naj bi bili takšni
1.
SPLAV
Splav je vsekakor ena tabu tem. Vsi si želimo, da ga
ne bi bilo. A vendar še kdaj pride do tega. Na 24kul so izpostavili veliko
številko, ki poleg splava zajema še umetno oploditev in podobne postopke. Ne poudarijo pa, da
je splavov manj. In to je dobra novica. Prepoved splava ni rešitev. Sicer pride
do ilegalnih splavov, ki so lahko nevarni. Vsaka izmed teh žensk nosi svojo
zgodbo. Ali si otroka ne more privoščiti, ni v pravi zvezi, je otrok prizadet.
Ni naša naloga da sodimo. Lahko edino naredimo, da bi jih bilo čimmanj- z
osveščanjem, vzgojo,zagotavljanjem dostojnih plač..Papež Frančišek je to rešil salomonsko- seveda je proti
splavu, ker se mu zdi greh, a žensk ne obsoja in čuti do njih usmiljenje.

2.  Premalo porok: Poroke  so super. So pa stvar vsakega
para. Nekateri ne marajo takih pompoznosti. Drugi nimajo denarja za veliko žurko. Sploh ni važno. To je med dvema. Imam enega znanca, ki je zelo usmerjen na ta način- če je kdo koruznik se ga loti z velikim neodobravanjem. Najraje se vpričo takšnih ljudi zanalašč ne bi poročila (samo mi poroka veliko pomeni in sem se). To kar v tem članku navajajo, pa žal drži- kar nekaj
parov živi skupaj, obenem pa navaja, da so samohranilci-in tako dobiva večje prispevke.

3.     Ločitve niso fajn. Vsak ki  se poroči, verjame v svoj srečen
konec. Na Malti ločitve še do pred parimi leti sploh niso bile možne. In kaj potem?  Če dva ugotovita da nočeta biti več skupaj-bi naj bila samo zaradi tega, da bo ena stranka govorila koliko je zakonskih zvez in delala statistike? Verjetno je bil isti procent nesrečnih vez tudi prej. Samo da prej ženske zaradi ODVISNOSTI od svojih mož niso mogle kar oditi! Ljudje so bili tudi prej, pred izumom ločitve, srečni in nesrečni. Le, da nesrečni niso imeli druge izbire. Morali so ostati skupaj. Sedaj pa lahko gredo narazen.

4.     Brezplačna kontracepcija. Je super. Kot vsak izum pa prinaša dobre in slabe stvari. Tudi kontracepcija ima svoje slabe plati (samo poglejte si kakšen članek na to temo). Možna so zdravstvena tveganja, poleg določenih psiholoških posledic. Kot kristjan jo sploh ne bi smela uporabljati..
Dejstvo pa je, da je kontracepcija nekaj velikega. To, da smo ljudje lahko začeli po dolgih stoletjih SAMI odločati o tem koliko otrok hočemo imeti. Zakaj bi imel 12 otrok, če pa ne moreš vseh niti prehraniti? Odgovorno je, da poskrbiš za svoje potomce in jih imaš ustrezno število. Tudi naravne
oblike kontracepcije so ustrezna možnost. A zanje je potrebno imeti čas in energijo. Važno je, da vsak najde tisti način ki mu ustreza.

5.  Pomanjkanje družinske vzgoje v šolah
Fino bi bilo imeti predmet o družini o tem kako bolje funkcionirati v njej. A kaj takega ni enostavno. Kakšen bi bil učni načrt? Kdo bi ga poučeval? Spolna vzgoja je pomembna. Vsekakor pa nihče ne promovira splava, ločitve, homoseksualne  ideologije- (24 kul res nevem kje dobiva informacije). Če bo družinska vzgoja-nimam nič proti.

Mislim, da so pravi razlogi, zakaj nimamo več otrok enostavni. Ni kriva ministrica. Vsak par se odloči o tem posebej. Odvisno je
od služb. Večina jih je še vedno za določen čas, vse več je prekernih delavcev. Odvisno je od stanovanjske politike. Kako sploh dobiš kredit če nimaš službe za nedoločen čas? Odvisno je od pripravljenosti para, da pusti večino stvari na stranskem tiru za nadaljnjih nekaj let. Lahko je pridigati imejte več otrok. A nihče od tistih pametnih mi ne bo prišel pomagati sredi noči, če bo otroček jokal, nihče mi ne bo kupil novih plenic…

Najbolj pa me pojezi kritiziranje družinske politike v Sloveniji. Misim, da ima Slovenija res dobro  družinsko politiko. Seveda bi bilo veliko stvari še vredno izboljšati. A veliko stvari je res super. O vseh prednostih pa kdaj drugič.