Med iskrenimi ljudmi

prenos

Pred leti sem imela čast biti varuška punčki s cerebralno paralizo. Čast zato, ker se mi zdi, da sem prejela neskončno več kot sem dala. In da bi bilo vse še hujše-celo plačana sem bila za to. Skratka, res sem uživala v tej svoji vlogi. Najbolj pa v najinem večernem ritualu. Takrat bi prižgala glasbo,jo vzela v naročje, šla v naslanjač in ji zapela pesem ali dve. To so bili najlepši trenutki najinega dneva. Trenutki, ko sem se zavedela hrepenenja, da bi enkrat tudi sama rada bila mama. Prav tako pa tudi tega, da bi hotela v prihodnje še delati s takimi otroci.
Vsega tega sem se zavedela ta petek, ko sem dobila skoraj deja-vu. V petek sva imeli z varuhinjo le 2 učenca.Potem ,ko je šla z enim na sprehod, sem ostala v razredu sama z otrokom,ki ima cerebralno paralizo. Razvijala sva fino motoriko ob tem pa sem mu pela. Ko je bila po radiu True colors, pa me je zadelo kot strela. Le nekaj let nazaj sem to isto pesem pela tisti punčki. Ki je imela skoraj identično prizadetost kot ta moj učenec. Zavedela sem se, da imam punčko, ki sem si jo takrat tako pravljično želela, prav tako pa po parih letih na drugih področjih šolstva ,res delam s to populacijo.
Predvsem pa pesem True Colors res izraža bistvo te populacije. Z njimi sem sama lahko to, kar res sem. Kdaj boljša verzija same sebe, kdaj pa tudi slabša. Predvsem pa oni res vedno kažejo svoje true colors. Brez sprenevedanja in hinavščine. Kažejo mi svoj obraz. In ko dovolj dolgo gledam, še v tako preizkušenih obrazih vidim lepoto. Mimoidoči ljudje bi jo spregledali. Na naslovnicah časopisov njihovih obrazov tudi nikoli ne bo. A to ni važno. Imam privilegij da delam z njimi. In ponosno sem tudi njihov glas.

Advertisements

osebe s posebnimi potrebami…

10-13-2013-Down-Syndrome-Babiesso super!
govorijo mi o tem, da nihče,tudi tisti, ki morda malo odstopajo od povprečja, zato še niso slabi. Le drugačni. Ampak tudi oni nosijo svoje posebne talente. In predvsem obilo ljubezni,ki jo imajo ponavadi na pretek. Za vsakogar. Ne le za izbrane kot mi.
In predvsem me veliko učijo. Marjan me vsakič uči, da res vidim in slišim (sam je namreč slep in gluh), in da to ni samoumevno. Ivana me uči, da ne pretiravam s svojimi besedami (govori kot dež, dan in noč, verjetno še v spanju), Silvo me uči, da imam dar govora (on ne govori) in kaj vse se da povedati brez besed in na ta način tudi razumeti. Katarina me uči, da bolj natančno poslušam sogovornika (govori malo nerazločno). Pa še kaj bi se našlo.
Skratka, kakor koli se zlajnano sliši. Kdor hoče videti mora res gledati s srcem. Sicer bi kdo v njih lahko videl le posebneže. Pa so neskončno več kot to.

Zakaj iščem dobro v ljudeh?

POSTER-GOOD-PEOPLE-MED 
Nikakor nisem naivna. Vem, da vsi ljudje niso dobri. A imam
deformacijo. Specialno pedagoško deformacijo.
Naj ponazorim s primerom. Nekoč sem dobila enega učenca… pri katerem
sem že na začetku skoraj obupala. Ponavljal je  razred. Imel prejšnje leto ducat
cvekov. Prejšnja specialna pedagoginja je rekla, da si nič ne zapomni. Mama ni kazala velikega interesa za sodelovanje s šolo.Mislila sem si..to pa ne bo šlo.
A sem začela iz začetka. In predvsem v otroku sem skušala
videti dobro. Začeti z enostavnimi stvarmi in iti od tam. Se truditi za minimum.
Pohvaliti kar je bilo dobro. In predvsem graditi na tistem kar je bilo dobro,pa
čeprav je bilo to nekaj čisto majhnega.
Stvari so se z veliko dela začele premikati. Prvo konferenco
je popravil. Mama je prišla na govorilne in z njo tudi sam. Spet sem začela s
pozitivnim, pohvalila kaj je dosegel in otrok je kar zažarel. Verjetno je
slišal že preveč kritik. Seveda nisem pozabila tudi na probleme. Treba je biti
realen.
Skratka..Mama je tisto leto še nekajkrat
prišla.Samoinciativno. Kar je bilo napredek od lanskega leta,ko sploh ni
prihajala na šolo. In otrok se je dokaj popravil. Bile so še negativne, a jih je bilo manj. Kar ni super, ampak boljše.
Zaradi tega me večina ljudi ne razume. Če rečem
nekaj dobrega o Pahorju ali Janši ali sploh komerkoli, ne pomeni, da sem zanju,ali da mislim da
naredita vse dobro. Prej to pomeni, da ju vidim kot moje učence (kot enega
hiperaktivca in enega z motnjo avtističnega spektra), in da iščem tudi pri
njiju nekaj dobrega.
Poleg tega se ob tem človek tako bolje počuti,kot če išče
slabo. Da ne omenjam, da vsi rabimo »božanje« /termin v transakcijski
analizi/-pohvale, komplimente, zahvale, dotike..