modrine

Ne skrivam se več

 

Včasih sem bila prisrčna deklica.

Kasneje prijazno dekle

in ženska.

Bila sem precej kul.

 

Trudila sem se, da bi bila

kot vse druge,

da ne bi kdo videl moje duše.

Morda mu ne bi bilo všeč,

kar bi videl.

 

Smejala sem se primerno glasno,

se pravi potiho, da ne bi

koga zmotil moj smeh.

 

Ko sem bila srečna,

nisem skakala od veselja,

to se vendar ne spodobi.

 

Ko sem bila žalostna,

se to ni videlo na mojem obrazu,

morda le v očeh,

če si dobro pogledal …

 

Jezo sem pogoltnila

in jo skrila na dno svojega želodca.

 

Težko sem rekla NE,

da bi me le ljubili.

 

A to je minilo,

zdaj nisem več

samo prijazna in kul.

 

Odložila sem “prijazni” oklep,

ki je hromil mojo dušo

in skrival moj obraz.

In končno postala Jaz.

 

Zato se ne prestrašite,

če bom jokala kot dež,

ko mi boste povedali slabo novico.

Tako obdržim svetlobo v svojih očeh.

 

Ne bodite presenečeni,

če bom jezna,

ko boste nepovabljeni prestopali

moje mojega kraljestva.

Naučila sem se braniti svojo svobodo.

Tudi s kremplji.

 

In ja, lahko se zgodi,

da vam rečem NE.

Skrbno varujem čas

za vse sveto v meni.

 

Morda vam bo moj glasen smeh

odzvanjal v ušesih.

Naučila sem veseliti in slaviti

skrivnost življenja.

 

Če bom kdaj smešna

in neumna,

izvolite, nasmejte se,

smejala se bom z vami.

 

Nisem več kul,

niti tako prijazna.

 

Zdaj sem živa, pristna in cela,

in sebi zvesta.

Kdaj je treba tudi kaj ukrasti. Saatchi (tisti od ene najbolj znanih angleške advertising agencij) je rekel, da je treba ukrasti vse, kar nas res nagovori. Ne tistega, s čimer bi hoteli izpasti pred kom pametni. Ne, res le tistega, ki zaigra na neke naše nevidne strune. In ta pesem mi je zaigrala. Kot na pojočo travico. Ukradla sem jo (z dovoljenjem avtorice) z bloga Morje v meni. Ga priporočam vsem ženskam. Pa tudi moškim seveda, se razume.

Si upam biti vedno kot ženska, ki jo avtorica opisuje? Ne vedno. Vsekakor ne. Je pa blog eden od tistih temeljev, kjer skušam biti čimbolj iskrena. O tistih temah,ki se mi zdi, da jih lahko delim s svetom. SO stvareh za katere se mi zdi, da bi lahko še komu pomagale.

In kar nekaj sem že slišala pozitivnih odzivov. Pišem predvsem zaradi sebe. S tem ko se koga dotaknem je vse le še boljše. In če se koga ne dotaknem, oziroma se ga dotaknem na način, da si bo mislil da sem neumna, silly, dolgočasna? Tudi prav. Ta človek, si bo tako mislil o sebi, da je ful pameten. Zvisal si bo malo samopodobo. Torej se tudi ta boljše počuti. Sklep-vsi se boljse počutmo. Jaz, ker sem dala nekaj ven z sebe, nekdo s podobno izkusnjo,ki si bo rekel, oh nisem edini. In tisti drugi ki jim grem na živce. Verjtno grem komu. Lahko se bom komu tudi zamerila s svojim pisanjem. A to že ni več moj problem.

 

Advertisements

Berlin z malčkom-dan 2

Potovati z malčkom vse postavi na pravo mesto. Ko sem kdaj prej šla kam v tujino, smo imeli ponavadi točen plan. V tistem mestu smo bili le nekaj časa, in smo hoteli videti čimveč. To je dostikrat pomenilo tekanje od ene stvari k drugi. Kot hrčki. Zato je bila odločitev, da si dopoldne drugega dne v Berlinu vzamemo za orientacijo, vse nakupe in podobno, kar malo nezaslišana za pre-baby Mojco. Post-baby Mojca pa jo je bila vesela. Še bolj pa še enega blagoslova sobivanja z malčico-popoldanski počitek! Za kaj takega, bi se mi prej zdelo škoda časa. Sedaj pa se mi je to zdelo čisto razkošje. Da lahko sredi Berlina sred dneva počivam.

 

.DSC_8781

Popoldne smo se dobili z Mono, mojo staro prijateljico. Tudi ona je novopečena mama, tako da smo raziskovali mesto z dvema malčkoma. Twice the fun. Malčki vsi govorijo isti jezik in punčki nista imeli problemov. Marta in Mija (Marija). Kot v svetem pismu J. Prednost potovanja v študentskih časih so nedvomno tudi ljudje ki jih tako spoznaš. Ki jih potem lahko prej ali slej spet srečaš. Ko oni prečkajo tvojo državo ali ti njihovo. Ali se spomniš nanje, ko je v njihovi državi kak kažin (no, to je zadnje ćase itak aktualno).  

DSC_8810

Ob tem sem odkrila še eno prednost potovanja z malčkom. Vzeti si čas. Če ne bi imela Mije, bi verjetno pogledala hitro znamenitost A in šla naprej k znamenitosti B. Tako pa smo uživali ob vseh stvareh ki smo jih videli. Slednje smo imeli čas opazovati in ne le opaziti. Ležali smo na travi pred Reichstagom in čas se je kar malo ustavil. No, da se popravim. Midva sva ležala, Mija pa je teka teka okoli 🙂

DSC_8854

DSC_8869

Ta dan sva potem videla le še park, spomenike in enega angelčka ob katerem je imel Barack Obama svoj govor. Pa je bilo kar dovolj. Ko sva prišla domov, sva bila izmučena.Polna doživetij, a izmučena. Sem kar malo pogrešala da bi Mijo za pol ure nesla k babi. Nobene babi nobenega dedija. Kar občudujem ljudi,ki imajo majhne otroke, pa nobene pomoči blizu sebe. Ni lahko 🙂

 

 DSC_8933

 

 pa se nekaj utrinkov

DSC_8788

 

 

DSC_8916

DSC_8799

Kako priti do Berlina s toddlerjem…in preživeti :)

DSC_8778Ponavadi greva z Lenartom bolj na raziskovalni dopust. Sva vse prej kot tipična plažnika. Tudi če že greva na morje, tam leživa le kaka dva dni. Potem najdeva kakšen kucelj, kakšno staro cerkvico, divjo plažo ali bližnje večje mesto ali vas. Ker bi rada čimveč videla, ker sva težko pri miru in ker ne bi hotela v celem dopustu videti le plaže.

Letos pa sva si rekla, da bova kot vsi tipični plažniki. Ležala, plavala in se obračala na brisači. Potem pa je Lenart videl, da gredo iz Splita in Zadra zanimivi in cenovno ugodni leti. In temu se potem nisva mogla upreti. Od Osla, Dusseldorfa do Bergna sva na koncu pristala pri Berlinu.  In to je bila res najboljša  odločitev. Če ne bi šla v Berlin, bi bila lahko malo več časa na morju. Ampak to itak ni our cup of tea.  

Malo me je skrbelo kako bom z najino toddlerko. A se spomnim da je prijateljica letela že z 9 tedenskim dojenčkom domov k mami na drugi del Amerike. In sem si rekla, če lahko ona, potem bomo pa mi tudi že. Saj ni več tako majhna.  In smo prišli. Je kaj pojokala? Je. A ni bilo hudega. Malo smo peli pesmice, malo jedli, malo pili,malo spali,  malo je hodila sem in tja po avionu in je šlo. Ker je bil let dolg le malo več kot eno uro, sploh ni bil tak problem. Verjetno bi bilo težje, če bi šli na več urni let. Kar pa nam trenutno še ni v interesu. In guess what? Sploh nismo bili edini. Na tem letu je bilo kar veliko družin, tudi nekaj dojenčkov. Nikakršen bavbav ni. Je malo več dela kot če potuješ sam ali v paru, a na to se že vnaprej pripraviš. Torej-da se. Ne bi človek tega delal prepogosto, a za kakšno ekstravaganco se vse da.

Potovanje do naše destinacije je bilo kar raznoliko. Hvala bogu za Lenartovo orientacijo. Sama bi bila kar malo izgubljena. Potovanje z avtom do Splita je bilo eno poglavje. Šest ur, nimaš kaj. Potem z avionom v Berlin. Potem pa še z vlakom do centra Berlina. Na slednjem sva bila že tako izmozgana, da sva ugotovila, kaj sva pozabila doma-varuško J. Mija bi tekala gor in dol po vlaku, sama pa sva imela že povsem izpraznjeno baterijo. Premišljevala sva, da sva si morda zadala prevelik cilj, in da bi bilo morda bolje ko bi šli le na morje.

A vse te misli so kmalu izginile, ko smo prišli v pravi Berlin. Lepo je preveč dolgočasna beseda. Ko smo prišli še do apartmaja pa sploh. Ko smo našli še vietnamsko restavracijo, smo se počutili že kot doma. In komaj čakali novega dneva.

Verjetno najpomembnejše vprašanje mnogih pa bo po vsem tem-koliko je pa vse to stalo? Ne toliko. Karta je bila dokaj poceni. Apartma v Berlinu je bil le za malenkost dražji kot tisti na hrvaškem. Osnovna živila so povsod tam-tam. En topel obrok zunaj na dan pa je bil tudi podobno kot tu, tam okoli 10 evrov. Skratka-če ne bi šli v Berlin, bi bili na morju nekaj dni več, verjetno en teden dlje. Ampak to nama že od začetka ni bilo v interesu. Če si skromen, lahko vidiš veliko, brez da bi te preveč bolela denarnica.