o zaupanju

Večja kot kriza materialnih vrednot, je trenutno kriza zaupanja. Nihče več nikomur ne zaupa. Težko je zaupati Cerkvi, ker ni konsistentna s tem kar oznanja. Starši ne zaupajo več učiteljem. Zaupanje politikom, da delajo res v naše dobro, je tudi minimalno.
Od vseh sem zadnje čase zaupala le Klemenčiču od protikorupcijske komisije. Pa se mi zdi da mi je prišlo na ušeša, da ima tudi on nekaj masla na glavi.
Skratka. Tako sem ugotovila, da zaupam samo še sebi in najbližjim.In kakor se smešno sliši-zavodu za varstvo potrošnikov. Odkritje njihove strani me je pahnilo v kratko obsesijo. Toliko stvari sem izvedela, ki jih drugače ne bi. Predvsem pa kako ne smem čisto nič zaupati v nalepke na embalaži. Stvari ki so oglaševane kot dobre za otroke, imajo v sebi še za odrasle preveč sladkorja. In na določenih embalažah piše tudi,da ni nič dodanega sladkorja, v bistvu pa je sladkor presežen za trikrat.Določene kreme vsebujejo v sebi ornh število hormonskih motilcev-pa so še oglaševane kot prestižne.Skratka vsem ki še niste priporočam,da se včlanite v zps.
Žalostno je, da ne moreš verjeti vsem na besedo. A tak je ta svet. Očitno

Advertisements

o resnični lepoti

Real-Housewives-of-Miami-Elsa-Patton-Adriana-de-Moura-Sidi happy-sisters2

Zadnjič sem enkrat gledala The real houseviwes of Miami. In
kaj sem imela čast videti? Totalno grozo! 40 letnice, ki so psihično še vedno kot
najstnice in se tako nezrelo tudi obnašajo. Poleg tega bi še vedno hotele
izgledati kot najstnice, kar skušajo doseči z raznimi operacijami. A zobu časa
se ne da uiti. Ena šestdestletnica (ki je verjetno probala vse živo) je
izgledala kot zombi. Komaj je obračala vrat, na njenem obrazu pa je bilo nekaj
patološkega od vseh operacij.
Potem sem ta teden gledala tudi star, a dober film Nune
pojejo. Ob tem sem se spomnila tudi sama na izkušnjo, ko sem preživela nekaj dni
pri prijateljici ki je redovnica. Koliko veselja sem prejela med njimi! In
predvsem-kako LEPE so bile te ženske. Tako nasmejane, pridne, delovne, prijazne
in ja,lepe. Tudi tiste starejše od 40. Pri njih sem dejansko začutila, da je
lepota res odvisna od tega, kakšna je tvoja duša. Pa tudi čisto fizično. Če
samo primerjam  60 letnico s The real
housewiwes of miami in 60 letno nuno je jasno, katera zmaga. Ob tem, da ni
druga za svojo lepoto porabila nič makeupa.
Ko bom stara 60 let hočem biti srečna. Pa čeprav s kako gubo
več..

Knjižnica..

..je zame ena od najboljših stvari sploh. Težko pridem iz nje z manj kot šestimi knjigami. Vseh ponavadi nikoli ne preberem, večino pa kar požrem. Komaj čakam na bralnik, kjer bom lahko imela na kupu vsaj ene 300 knjig. A vseeno občutka knjige pod prsti se ne bo dalo ponarediti.
Hvaležna sem, da so. In da so knjižničarji ne ravno super donosen poklic,ampak kar družbeno cenjen. V ameriki ni tako. Javne knjižnice so slabo vzdrževane, knjige zastarele, knjižničarji skoraj nič plačani. Želim si, da v Sloveniji ne bi šlo v to smer.
Marko Crnkovič je enkrat rekel, da si ne izposoja knjig, ker ne ve kdo jih je vse imel v rokah. Če tako pomisliš ima prav. A pač če bi si hotela kupiti vsako knjigo bi bankrotirala.

Ob bok aktualnim razpravam o gejih, družinah in podobnem

P.S: OPOZORILO;to je samo moje mnenje. Spostujem tudi vsa ostala mnenja. Moje mnenje se je že spreminjalo in se še bo.

Preden sem šla v veliki širni svet,sem razmišljala v dokaj preprosto. Predvsem pa sem lepo kot ključ spadala v določeno kategorijo.Zdelo se mi je, da vse vem. Vse je bilo jasno. Ali črno ali belo. Life was easy.
Potem pa sem prišla v Ameriko. Vrstili so se kulturni šoki.
In nato sem enkrat na naši ulici zagledala mavrično zastavo. Hitro sem malo
povprašala naokoli. Izvedela sem,da se je v ulico priselila lezbična
družina.Bila sem ogorčena. Pa kako imajo lahko otroke? A ne bo to slabo za
otroke? Kaj pa če bodo tudi oni ratali taki? Vsi so mi potrpežljivo
odgovarjali, da tako pač je.Da ponavadi otroci iz takih družin postanejo še
bolj uspešni,in da to nikogar ne moti. Da to poteka pri njih že od sedemdesetih
let in da ni problemov. In sem si mislila-ok..
Potem sem jih počasi spoznala.Dve mami in njunega Sergia. In
ugotovila tako preprosto dejstvo, da nista nič posebnega. Kot vse ostale mame. Sem
bila skoraj malo razočarana,ker sem pričakovala nekaj, niti sama ne vem točno
kaj. In počasi mi je to začenjalo biti ok, oziroma me ni nič več motilo.
Potem sta me povabili na gejevsko parado. Imela sem ravno čas
in sem šla z drugimi prijatelji in prijateljicami. Parade so mi bile všeč-od
Irske, do portoriške, in se sto drugih.In me je proti vsem pričakovanji ganilo.
Toliko izrazov podpore, tudi od cerkva, podjetij, izrazov ljubezni. Po tistem
preprosto nisem več mogla gledati enako. Predvsem pa ne razumeti, kako lahko
toliko ljudi te srčkane, prijazne ljudi sovraži.
Kmalu po tem ko sem prišla domov,pa se je začela epopeja za
družinski zakonik. Če ne bi šla tja v svet, bi verjetno ostala na
isti strani. Tako pa nisem mogla. In priznam, bila sem celo malo užaljena, ker se mi
zdi, da bi cerkev vedno morala biti na strani manjšine. Poleg tega je izgledalo
da kot vernik lahko mislim zgolj na ta način. To pa mi ni bilo čisto nič všeč.
Sama mislim, da je bil Jezus sinonim usmiljenja. Prišel je do prešustnice in je ni obsojal. Sedaj so geji taka manjšina,in verjamem, da ne more jih sovražiti. Vsaj upam

pred kratkim pa sem videla ta posnetek. pogledala sem si ga izključno zato, ker se mi zdi pomembno, da slišim tudi drugo stran. Kljub temu, da podpiram to skupnost, pa prav tako ne podpiram vsega. Če nekdo dela nekaj narobe, je to narobe, ne glede na to, kdo to dela. In prav tako gredo aktivisti LGBT v Ameriki kdaj tudi predaleč.

http://24kul.si/razkritje-kaj-se-je-zgodilo-v-massachussettsu-po-uzakonitvi-istospolnih-porok

DSC06361

DSC06262

DSC06274

DSC06289

oda Idriji

Idrija je eno tako posebno mesto. Posebno že zato,ker je čisto nekje sredi ničesar. Do povsod je daleč in verjetno se je ravno zato razvil poseben govor, poseben značaj in imena. Nevja in Hilarica, Lali npr. Only in Idrija.
To je mesto, ki je svoje karte vedno znalo dobro izkoristiti. Kar so imeli, so spremenili v zgodbo o uspehu. Živo srebro, čipke ali žlikrofe. In ko je zmanjkalo srebra, so odprli dve super podjetji,ki sta sedaj že multinacionalki. In verjamem da če bo to šlo “zugrund”, bodo našli kaj novega. Sploh me ne čudi, da so postali še mesto pod Unescovo zaščito. Kdor zna pač zna.
Lani so imeli njihovi godbeniki koncert. In ja čisto by the way-to je najstarejši orkester v Evropi.Svojo svojstvenost pa so pokazali tudi z izborom pesmi. Že v prvi pesmi je bil pridevnik partizanski. Idrijčani so bili bolj rdeči kot ne, in zakaj bi se sedaj pretvarjali, da se to ni nikoli zgodilo. To je del njihove preteklosti. Kot čipke in zivo srebro.

Če bi mi kdo rekel pred desetimi leti da bom napisala karkoli na to temo bi se mu smejala. Nisem marala gimnazije. Sele proti koncu sem se zavedla da je dejansko ok biti tam. Ves ostali čas pa mi je slo vse na zivce. Zato je morda sedaj komično, da se tako rada vračam tja. Morda zato, ker se mi ni treba prepogosto. Morda pa tudi zato, ker je po teh stirih neprijetnih letih prišlo veliko bolj finih stvari. Kdaj je treba samo malo počakati.Nikoli ne ves kaj te čaka v naslednjem poglavju zivljenja.

Kaj naj rečem, to mesto mi je v navdih, zgled poguma in pokončnosti.Srečno Idrijapictures-TB_other_tourist_offer-1-2005-038_03_tic_idrija_62318

osebe s posebnimi potrebami…

10-13-2013-Down-Syndrome-Babiesso super!
govorijo mi o tem, da nihče,tudi tisti, ki morda malo odstopajo od povprečja, zato še niso slabi. Le drugačni. Ampak tudi oni nosijo svoje posebne talente. In predvsem obilo ljubezni,ki jo imajo ponavadi na pretek. Za vsakogar. Ne le za izbrane kot mi.
In predvsem me veliko učijo. Marjan me vsakič uči, da res vidim in slišim (sam je namreč slep in gluh), in da to ni samoumevno. Ivana me uči, da ne pretiravam s svojimi besedami (govori kot dež, dan in noč, verjetno še v spanju), Silvo me uči, da imam dar govora (on ne govori) in kaj vse se da povedati brez besed in na ta način tudi razumeti. Katarina me uči, da bolj natančno poslušam sogovornika (govori malo nerazločno). Pa še kaj bi se našlo.
Skratka, kakor koli se zlajnano sliši. Kdor hoče videti mora res gledati s srcem. Sicer bi kdo v njih lahko videl le posebneže. Pa so neskončno več kot to.

o zdravju

Zdravje je ena od največjih dobrin, pa tudi ena od najbolj
spregledanih dobrin. Nanjo se ponavadi spomnimo, šele ko gre kaj narobe. Sicer
pa delamo vse neumnosti, ki se jih zmislimo, pri tem pa pričakujemo, da ne bo
posledic. Ker nam se pa kaj takega res ne more zgoditi. Itak.
Večkrat sem kdaj naletela na kake življenjske zgodbe koga,ki
je prestal kako bolezen. Pri tem pa sem si pogosto mislila-zakaj bi morala
čakati na kako tako življenjsko katastrofo? Zakaj ne bi mogla že sedaj biti
ekstatična, da živim da sem sploh vredu? Tako skušam čimbolj živeti v tem duhu,
vedno pa ne gre.
Ves čas tako ali tako ne moreš biti hvaležen za zdravje.
Pridejo se drugi problemi.In tako tudi danes. Po prvi vzhičenosti nad dobrimi
rezultati na rutinskem pregledu, pridejo druge stvari. In te začnejo jeziti. In
tako je življenje. Ves čas kaj pride. Stanje absolutne blaženosti pa je
verjetno le stvar budističnih menihov.Jah, ljudje smo posebni

Zakaj iščem dobro v ljudeh?

POSTER-GOOD-PEOPLE-MED 
Nikakor nisem naivna. Vem, da vsi ljudje niso dobri. A imam
deformacijo. Specialno pedagoško deformacijo.
Naj ponazorim s primerom. Nekoč sem dobila enega učenca… pri katerem
sem že na začetku skoraj obupala. Ponavljal je  razred. Imel prejšnje leto ducat
cvekov. Prejšnja specialna pedagoginja je rekla, da si nič ne zapomni. Mama ni kazala velikega interesa za sodelovanje s šolo.Mislila sem si..to pa ne bo šlo.
A sem začela iz začetka. In predvsem v otroku sem skušala
videti dobro. Začeti z enostavnimi stvarmi in iti od tam. Se truditi za minimum.
Pohvaliti kar je bilo dobro. In predvsem graditi na tistem kar je bilo dobro,pa
čeprav je bilo to nekaj čisto majhnega.
Stvari so se z veliko dela začele premikati. Prvo konferenco
je popravil. Mama je prišla na govorilne in z njo tudi sam. Spet sem začela s
pozitivnim, pohvalila kaj je dosegel in otrok je kar zažarel. Verjetno je
slišal že preveč kritik. Seveda nisem pozabila tudi na probleme. Treba je biti
realen.
Skratka..Mama je tisto leto še nekajkrat
prišla.Samoinciativno. Kar je bilo napredek od lanskega leta,ko sploh ni
prihajala na šolo. In otrok se je dokaj popravil. Bile so še negativne, a jih je bilo manj. Kar ni super, ampak boljše.
Zaradi tega me večina ljudi ne razume. Če rečem
nekaj dobrega o Pahorju ali Janši ali sploh komerkoli, ne pomeni, da sem zanju,ali da mislim da
naredita vse dobro. Prej to pomeni, da ju vidim kot moje učence (kot enega
hiperaktivca in enega z motnjo avtističnega spektra), in da iščem tudi pri
njiju nekaj dobrega.
Poleg tega se ob tem človek tako bolje počuti,kot če išče
slabo. Da ne omenjam, da vsi rabimo »božanje« /termin v transakcijski
analizi/-pohvale, komplimente, zahvale, dotike..

o evtanaziji

Ko si najstnik, ponavadi strašno rad razpravljaš o določenih kontroverznih temah, pri tem pa vedno veš ali si za ali proti. Vse je črno ali belo. In življenje je tako zelo preprosto, ker veš kje si. In to ti daje nekakšen mir.
Tako sem bila tudi sama veliko časa proti evtanaziji. Zdelo se mi je, da ima življenje smisel, tudi če je težko. Da lahko tudi z bolniške postelje učiš druge o tem, kaj je v življenju pomembno.Da lahko tak človek sorodnike in prijatelje sooči z nečim, kar nas vse čaka, se pa temu vsi izogibamo. Skratka vsak del življenje je lahko pomemben. Poleg tega se mi je zdelo, da bi uvedba evtanazije lahko sprožila to, da bi kdo preprosto dal kakega sorodnika tja, ker se mu ne bi zanj ljubilo skrbeti. In že sama misel na to je bila grozljiva.
Sedaj pa ne vem. Lahko je med hudimi bolniki nekaj optimistov, ki bodo iz bolezni potegnili najboljše in osvetljevali še življenja drugih. Večja verjetnost pa je, da bo veliko ljudi ob čem takem izgubilo upanje. Sama sem sicer pozitivanonstop. In lahko sedaj nekaj govorim, a nimam pojma kako bom sama prenesla tak korak usode.Morda bom takrat postala negativanonstop 🙂 Pravzaprav je dokaj arogantno z vidika zdrave tridesetletnice, govoriti nekomu, ki je bolan, star kako naj se počuti.Moj odgovor je sedaj ne vem. In mislim da je ta odgovor bolj moder kot zgolj da ali ne. Že Sokrat je to vedel.
Sicer pa, evtanazija že obstaja v Švici in še ponekod drugje. Le 6000 evrov je treba imeti.

Tu pa je še link do oddaje na Valu 202,ki pa me je pravzaprav tudi napeljala na to razmišljanje.
http://www.val202.si/2012/11/kje-pa-vas-
cevelj-zuli-lepa-smrt/#more-40991

izrael

Kar mi je najbolj fascinantno pri tem zadnjem zapletu v izraelu in gazi, je predvsem kratkost človeškega spomina.
Če samo pomislim na prve priseljence v Ameriko. Doma v Evropi so jih preganjali, tu pa so dobili možnost novega začetka. Indijanci so jih naučili vseh spretnosti za preživetje v neznanem terenu. Mislil bi si, da bodo hvaležni, in glede na lastno bridko izkušnjo bolj tolerantni do njih. Ker če veš, kaj je grozno, nočeš še sam delati istega. A zgodovina jasno uči,kaj so potem naredili indijancem.
Izrael podobno. Grozna zgodovina.Nekaj časa so bili celo vsi judje obtoženi, da so ubijalci Jezusa Kristusa.V drugi svetovni vojni vsi vemo kaj se je zgodilo in to definitivno pusti posledice. Vsi tisti ki so preživeli pekel, bi si mislil, da bodo naredili vse, da bodo živeli v miru in dajali drugim enake pravice in dostojanstvo. Situacija dol na bližnjem vzhodu pa je znana.
Situacija je vsekakor zapletena,in vsaka stran ima svojo zgodbo. Nihče ni zgolj črn ali bel. Ampak izraelci imajo na svoji strani ameriko in bogate jude vsega sveta. Palestinci nič kaj veliko. Kot državljanka Slovenije, ki je tudi bila majhna in depriviligirana, a je prišla do svoje države, želim isto tudi palestincem. Pa seveda MIR.