Kdor je brez greha…

Slovenci imamo očitno problem. Velik. In ker se je že ponovilo kaže na vzorec.

  1. PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI: je seveda težko. Težko je reči oprosti. Prav tako pa je tudi povsem človeško, da če se iskreno opravičiš, da se boš ljudem zasmilil in te morda ne bodo sodili tako grozno. Če so ljudje in imajo vsaj malo srca.
  2. JAVNI LINČ: Slovenci obožujemo javne linče! Udrihaj udrihaj udrihaj. Američani, sploh pa južnoameričani, imajo na zabavah otrok pinate. Žival iz kartona, iz katere, če po njej dovolj dolgo udrihaš, padejo ven sladkarije. Pri takih linčih ne pride ven nič dobrega. Le gnev, bes in sovraštvo. Ki ga ima očitno večina ljudi na pretek. Zgodilo se je pri aferi ravnatelj. Kaj se je zgodilo potem? Naredil je samomor. Po vsej medijski gonji nič čudnega.Potem je bila še afera s šoferjem,ki je pobegnil s kraja nesreče. Tudi tu je bilo podobno. Spomnim se, da je en bloger Roni Kordiš se postavil za tega človeka. Sicer pa so bili vsi mediji polni modrosti. Kaj je bil epilog pa se žal ne spomnim.

In sedaj? Sedaj se mi zdi, da bi pobesnela množica najraje imena in priimek ter naslov tistega, ki je zagrešil napako v bolnici. Treba je rešiti primer. Ne sme se nikoli več zgoditi kaj takega. To pa lahko naredijo le vsi vpleteni v to. Mi z dodatnim obtoževanjem ne moremo pomagati.

Vsi smo ljudje. Vsi delamo napake. Eni večje drugi manjše. Kdorkoli je naredil napako se sedaj verjetno počuti dovolj grozno, brez da še jaz dodatno mečem kamne vanj.

Letos je leto usmiljenja. Za vernike to nekaj pomeni, za ostale ne. Je pa vsekakor usmiljenje pomembno. Najprej do sebe in do lastnih napak. Ki jih vsi delamo. Sama nisem nikakršna izjema. Potem pa tudi do drugih.

In to je to.

Advertisements

iz dnevnika nosečnice

Tole je bilo napisano že pri pričakovanju Mije.Še na prejšnjem blogu. A je še vedno aktualno. Nič koliko parov se je počutilo tako kot midva. Že vsaki peti ali šesti par ima težave na tem področju.In kar je še huje. O tem se ne govori. Vsaj ne naglas. Ena tistih tem o kateri bi se moralo “jamrati” za razliko od tistih, o katerih se, pa bi bilo bolje če se ne bi (partizani in domobranci po 70letih npr.)
Midva sva imela srečo. Hvaležna sem, da ni bilo treba čakati preveč časa. A sem se velikokrat v svoji sreči spomnila tudi tistih drugih. Spoznala sem ženske, ki so šle skozi umetno oploditev. Spoznala sem žensko, ki je na svojega otroka čakala več kot 4 leta. Sploh si ne predstavljam skozi kaj vse je morala iti. Vsak mesec novo upanje..in novo razočaranje.
Želim si, da bi jim lahko kako pomagala. Sem pa vsekakor v imenu nekaj parov nadrla nekaj radovednih žensk, ki so silile vame z vprašanji-kaj pa onadva? Kdaj bosta kaj naštimala?  It is none of your bussiness lady! Morda nočeta imeti otrok (in je to povsem ok), morda jih ne moreta.
Vsem parom, ki si še prizadevajo želim srečo (sreča pa ni le v otrocih)
marec 2013
Danes sva bila na morju. Čeprav je kliše in čeprav iti na slovensko obalo ni nič več tak big deal (sedaj ko si v eni dobri uri dol), je videti morje zame še vedno posebno doživetje. Morda ker sem ribica 😉 Pa tudi zato, ker ga kot otrok kmečkih staršev nisem hitro doživela. Prvič sem bila na morju šele s kolonijo. In mi je bil zato še toliko bolj posebno. Navdihujoče.
Ob tem pa sem se spomnila na zadnjič ko sva bila na slovenski obali. Bilo je v oktobru. Izkoristila sva lep dan in bilo je lepo. Obenem pa sva takrat imela v mislih tudi bolj temne misli. Čakala sva na otroka. Čeprav sva vedela, da bo dobro tako kot bo, naju je na vsake toliko časa kar malo mučila misel-ali bova sploh lahko starša? Kaj pa če ne? Kdaj bo prišel? Bova vedno morala poslušati tako neprijetna vprašanja-kdaj bosta pa
vidva kaj? Skušala sva vse to odmisliti,a povsem ni šlo.Tako je lep dan kljub vsemu imel malo grenak priokus.
Vsega tega sem se spomnila danes, ko sva hodila po istih poteh. In bila zato samo še bolj hvaležna, da se sedaj sprehajamo po isti poti skoraj trije 🙂 Hvaležna sem, da nisva dobila vsega na pladnju ravno ko sva si zaželela. Pa spet hvaležna, da ni bilo treba predolgo čakati. Ravno toliko, da sva spoznala najino krhkost  in to, da bi bil možen tudi plan b. Pa tudi če bi bil plan B, vem da bi bila ok. Življenje v polnosti imaš,ali pa ga nimaš.
Drago dete, čakamo te!
 images

o protestnikih in splavu

Splav je tema, ki buri duhove. Ali si tu ali si tam. Če si vmes, potem…samo dobivaš napade z obeh strani. A to je dejansko edina dobra pot.
Protestniki imajo pravico biti pred porodnišnico. Smo v demokraciji. Lahko so tam.Dokler žensk ne ovirajo,  imajo oboji možnost sobivanja.
Pomembnejše je ZAKAJ so tam. Mislijo si, da pomagajo. Pa resnično dvomim v to. Ženske, ki stopajo tja, so nedvomno v stiski. Odločiti se za tak korak ni lahko. Morda je razlog denar, negotove službe, odnosi s partnerjem, posilstvo, zdravstveni razlogi, nepravilnosti v razvoju otroka. Zgodb je gotovo ogromno. Mislim pa, da molilci na noben način ne pomagajo. Bolj se mi zdi, da s tem kažejo sebe, češ-poglej kako super kristjan sem.
Res je, da ni tako kot v tujini. V ZDA so nekateri protestniki tudi nasilni, žaljivi, do žensk ki vstopajo v take ustanove. Tukaj res samo molijo.
Če je njihov cilj POMOČ-naj pomagajo. Te ženske so nedvomno v veliki stiski. Lahko bi se organizirale posvetovalnice, kjer bi ženske lahko še s kom pogovorile o situaciji. Lahko bi se organizirali finančni skladi za ženske, ki bi morda sprejele otroka, če ne bi bile v finančni stiski (kar pa ni mačji kašelj-otrok je kljub še takšni skromnosti tudi finančna odgovornost za vsaj 18 let. To pa ni malo).
Morda bi se organiziralo botrstvo za otroka do 18 leta. Ne vem. V glavnem, če res hočejo pomagati naj. Ljubezen je iznajdljiva in bodo že našli kak način.
Sicer pa ne razumem slednjega razmišljanja. Če meni nekaj ni všeč, pač tega ne naredim. Ne rabim potrebe tega prepovedati vsem ostalim. Ženske ki so tam, niso problem kristjanov, prav tako ne njihova odgovornost. Za katoličane je splav greh. Ne živimo pa v družbi kjer so sami katoličani. Med nami so ljudje različnih prepričanj, ki prav tako splav razumejo na drugačen način. Nekateri ga razumejo kot pravico in možnost-da se odločijo za nadaljevanje nosečnosti ali ne.

To pišem kot mama enega otroka in drugega na poti. Želim si, da bi bile vse ženske v podobni situaciji. Ljubljene, finančno kolikor toliko preskrbljene, predvsem pa z dovolj ljubezni za otroka ki prihaja. Vedno pa žal ni tako. In zato so splavi vedno bili in vedno bodo. K sreči jih je vedno manj. Upam, da jih bo še manj.